Tiskane izdaje
Kandidatura Azerbajdžana za članstvo v varnostnem svetu v obdobju 2012-2013 je imela solidno podporo. Armenija je odstopila. Madžarska, ki je do pred kratkim predsedovala Evropski uniji in se je promovirala kot akter na svetovnem odru, zadnje mesece ni bila več resna tekmica; podpore ni imela niti na stari celini. Sloveniji ni koristila okoliščina, da splošno razpoloženje v Združenih narodih ni naklonjeno EU, bila bi že peta evropska članica varnostnega sveta, in to je neprimerljivo več, kot imajo Evropejci glasov v generalni skupščini. Precej večja Organizacija islamske konference ima tri članice: poleg Azerbajdžana še Pakistan in Maroko, ki sta bila izvoljena konec prejšnjega tedna.
Stalni sedež v ključnem organu svetovne organizacije je stvar gole matematike, treba je pač zbrati dvetretjinsko večino. Drugače kot ob prvi slovenski kandidaturi leta 1998, ko je Slovenija gladko zmagala v prvem krogu z 82 odstotki glasov, je bil tokrat izid od vsega začetka precej negotov. V etapi kandidatur je bilo opaziti, da ima bivša sovjetska republika precejšnjo podporo, med drugim muslimanskih držav, ki so dale prednost njej, in ne Sloveniji, članici Evropske unije, ki ni priznala Palestine.
Zunanji minister Samuel Žbogar je bil v dneh, ko je sedež v varnostnem svetu drsel čedalje dlje, ogorčen zaradi negativne kampanje tekmice. O letošnji zmagovalki Evrovizije smo od vsega začetka vedeli, da za želeno kandidaturo namenja precej denarja in ga zelo živahno upravlja. Tekma je nenavadno agresivna in ostra, način lobiranja in glasovanja neprimeren, je komentirala Mladika. Toda ob povedanem ni nepomembno še nekaj: slovenska ponovna kandidatura za nestalni sedež v varnostnem svetu ni bila vsedržavni projekt.
Vodja diplomacije, ki se je v zadnjem času največ ukvarjal prav s to temo in prizadevno lobiral za članstvo, ni imel podpore premiera. Borut Pahor je glede ambicij Slovenije v Združenih narodih izrazil dvome, s predsednikom države in ministrom si je bil navzkriž tudi v tem, da je nasprotoval priznanju Palestine. Odločitev o palestinski državnosti in podpora slovenski kandidaturi nista nepovezani zadevi. Najbrž si je marsikdo na zunanjem ministrstvu oddahnil, saj bi članstvo pomenilo veliko dodatno obremenitev; navsezadnje je napor za prenekatero večjo diplomacijo. Toda če se je slovenska država že odločila za to, bi bilo smiselno, da bi o ambiciozni nalogi govorila z enim glasom in da bi v kandidaturo investirala vse. Spodletela kandidatura je razočaranje - in vendar skoraj pričakovana.
