V čem je razlika med Janšo in Pahorjem

O velikih premikih navadno govorijo simbolni simptomi. Recimo, da se v Evropi potiho kažejo v rezultatih francoskih in grških volitev. Čeprav bo, tako kaže, François Hollande hitro našel skupni jezik z Angelo Merkel, kot politični lik kljub temu vzbuja upe nove evropske levice. Prav nasprotno je v Grčiji: zdi se, da so se ji po volitvah pripravljene odreči skoraj vse evropske države, če pri dolgoročni finančni konsolidaciji ne bo naredila svojega dela domače naloge. Kar kot levo pomeni upanje v Franciji, se v Grčiji kaže kot vstopnica v obup. Prava tema torej ni pravoverna ideologija, temveč konkretna prihodnost za stare in mlade ljudi, ki se jim je neoliberalizem finančno izneveril in priskutil.

Prav nič drugače ni v Sloveniji, le da so učinki mehkejši in karte nekoliko bolj premešane. Če smo že pri levici, se je zanimivo vprašati, kaj levega predstavlja Borut Pahor, zdaj še predsednik tiste SD, ki bo čez dobra dva tedna glasovala o novem voditelju. Pahorjeva teza je jasna: kar je dobro za državo, je dobro za socialne demokrate. Predsedniku vlade privrženi tisk je dvolično poln hvale prav tistega Pahorja, ki ga je leta 2007 označeval za prvega političnega naslednika zločinske komunistične partije. Toda politična levica ima svoje probleme in se s politično desnico ne ukvarja več, kot to zahtevata konkretna »lik in delo« kontroverznega predsednika vlade. Prvič jo jezi, da Pahor noče sodelovati pri konsolidaciji levice proti desnici, ki je na oblasti. Drugič jo jezi, da je še bolj pod idejnim vplivom Angele Merkel kakor Janez Janša. In tretjič jo jezi, ker se na volitvah ni pustil »umreti« in svoje volilno telo prepustiti Zoranu Jankoviću.

Naš namen ni sugerirati, ali je Borut Pahor dober ali slab politik, o tem ima vsak bralec bržkone že oblikovano lastno stališče. Opazno pa je bilo, da Pahor po vrnitvi iz evropskega parlamenta v Bruslju (2008) politično ni bil več isti kakor pred tem. Pravzaprav se zdi, da nobeden od slovenskih evropskih poslancev po tem mandatu ne pride nazaj isti in da je zanje vrnitev iz artikulirane politične kulture v artikulirano politično nekulturo večji ali manjši šok. Tudi zdaj se glede na znotrajstrankarske volitve o Pahorju ugiba, da bi bilo za vse bolje, če bi se zatekel v kakšno službo v Bruslju.

Velika napaka je spodbujati mentaliteto, po kateri institucije Evropske unije pomenijo »zaslužno« odlagališče notranjepolitičnih kadrov. Precej očitno je, da se novi koncepti Evrope rojevajo na bruseljskem presečišču nacionalnih držav, prav tako pa je tudi že jasno, da slovenska notranjepolitična elita za Slovenijo sama ni zmožna izdelati trajnostnega družbenega koncepta.

Če kaj, potem se kot popolnoma napačna kaže slovenska primerjava Bruslja z Beogradom v nekdanji Jugoslaviji. Tudi odgovor je pri roki: razlika je približno takšna, kakor sta si različna položaja levice pri reševanju krize v Franciji in Grčiji. Podobnosti med članicami EU bi morale biti drugje: v družbenih konceptih, ki bi jih proti interesom kapitala politika morala vzdržati. Prav tu – in ne pri evropski usmeritvi – pa je problem, če med Janezom Janšo in Borutom Pahorjem ni opazne razlike.