V čigavo korist?

Dečka sta v obdobju, ki bi zanju moralo biti najbolj nedolžno in igrivo, na nepopisno grozljiv način izgubila mater. In hkrati ostala še brez očeta, ki mu prav zdaj ponovno sodijo, ker je materi svojih otrok vzel življenje. Dva otroka sta, najbrž še preden sta si znala zavezati čevlje, doživela nekaj, česar nikoli ne bi smel nihče.

Njuna usoda je od takrat pogosto na očeh javnosti. Veliko pogosteje, kot bi bilo prav. Najbrž se vsi starši in tudi stari starši lahko vživijo v prizadevanja babice in dedka, ki si želita, da bi njuna vnuka, sinova hčere, ki sta jo izgubila, ostala z njima. In lahko razume, da trkata na vrata sodišč in najbrž še na kateri drug naslov, da bi do tega, o čemer sta gotovo prepričana, da je prav, tudi prišla.

O zadevi je enkrat že odločalo upravno, zdaj vrhovno in še drugič upravno sodišče. Še vsaj enkrat bo znova vrhovno in, kot kaže, tudi evropsko sodišče za človekove pravice. Zaradi tega, kar sta in kar še preživljata, so bili shodi v znak podpore, ljudje so protestirali.

Zgodba je dobila tudi politične razsežnosti. Predsedniška kandidatka Angelca Likovič je kot svojo prvo potezo, če bi bila izvoljena, napovedala, da bi koroška dečka vrnila starima staršema. V državnem zboru smo ne enkrat, ampak celo dvakrat poslušali večurne razprave v interpelaciji proti pristojni ministrici, ker naj bi bila odgovorna za napake v postopku, ki so jih sodišča prepoznala, pri vpletenih centrih za socialno delo. In za to, da so ti centri babici kršili pravico do družinskega življenja.

Tokrat je sodišče odločilo, da je zadeva po tragediji potekala tako, kot je za korist otrok najbolje. Kaj je korist dveh dečkov, ki sta izgubila mater, pa je zadeva, ki se ne bi smela reševati niti na ulici, niti v politiki, niti v javnosti. Strokovne službe morajo opraviti svoje delo, in to tako, da jim bomo zaupali. V korist otrok.