V digitalni vojni

Naši odločevalci so očitno odpovedali tudi pri digitalni obrambi, ne le pri vojski.

Objavljeno
18. marec 2018 21.27
Miha Jenko
Miha Jenko
Verjetno obstajata le dve vrsti podjetij: tista, ki so že bila žrtve hekerskega vdora v svoje računalnike, in ona, ki tega še ne vedo. Tako je sogovornik v intervjuju za današnje Delo parafraziral znano misel nekdanjega direktorja FBI Roberta Muellerja. Pospešena digitalizacija in informatizacija prinašata poleg silovitega napredka in novih priložnosti tudi vse bolj sofisticirane kibernetske napade in digitalne nevarnosti. Proti hibridni informacijski vojni in krajam podatkov na digitalnih omrežjih niso imune niti obveščevalne službe, vojska in policija s svojimi varnostnimi aparati, kaj šele podjetja in navadni državljani.

In če informacija, dokler je varno v naših rokah, pomeni denar, moč, varnost, so kraje digitalnih informacij zanesljiva pot v izgubo – denarja, vpliva, suverenosti, tudi nacionalne. Logično torej, da je kibernetska varnost vse bolj na vrhu prioritet vseh umnih in strateško mislečih odločevalcev. In države, kot je, denimo, Estonija, prav na njej gradijo svojo primerjalno prednost.

In Slovenija? Država dolgo ni zmogla strateškega ukrepanja. Nacionalni sistem digitalne varnosti je bil pretekla leta kadrovsko in finančno podhranjen, skoraj pred razpadom. Potem ko so na pristojnem ministrstvu za javno upravo končno pripravili predlog krovnega zakona o informacijski varnosti, ki naj bi Slovenijo sistemsko usposobil za obrambo pred prihajajočimi kibernetskimi vdori in drugimi digitalnimi nevarnostmi, je – po odstopu premiera – njegovo sprejetje še v tem sklicu državnega zbora skrajno negotovo. Slovenija bi po črnem scenariju dobila ta strateško pomembni zakon šele čez pol leta ali še kasneje – torej med zadnjimi v Uniji. Kar pomeni, da so odločevalci odpovedali tudi pri naši digitalni obrambi – ki v 21. stoletju postaja pomembna vsaj tako kot vojska, ki nas brani s puškami.