Tiskane izdaje
Slovenske banke so pred krizo širokogrudno ponujale posojila, tudi tista v švicarskih frankih. Bitka za tržne deleže je bila pred desetletjem neizprosna, tržni optimizem ni imel meja. Svojo računico so imeli tudi prebivalci: kdor se je zadolžil v trdnih »švicarjih« z nizko obrestno mero – za nakup stanovanja, avtomobila ali tudi delnic –, si je takrat mel roke: obrestna razlika v primerjavi z evrom je obetala tudi za šestino manjše odplačilo dolga.
Da pa se tečajno razmerje med evrom in frankom lahko tako drastično spremeni, kot se je na začetku leta 2015, ni računal nihče – tako oni, ki so kredite dajali, kot tisti, bolj ali manj poučeni, ki so jih najemali.
Zdaj saga o frankih spet postaja vroča in aktualna. Po tem, ko je sodna praksa do zdaj razsojala, da tako velikih tečajnih nihanj ni bilo mogoče predvideti vnaprej, je upanje, morda tudi varljivo, za posojilojemalce posijalo z odločitvijo ljubljanskega okrožnega sodišča, da je pogodba v frankih pri eni od bank nična, ker da jim niso bila predstavljena vsa tečajna tveganja. Sodni in pritožbeni mlini bodo pri frankih še dolgo mleli.
Pri tem se v krogu ustavnih pravnikov pripravlja osnutek intervencijskega zakona, s katerim bi – dokument pač še ni javno predstavljen – problematiko kreditov v švicarskih frankih pri nas reševali sistemsko. Ta čas seveda ne vemo, kakšna bo usoda zakona, katerega obravnava je taktično umeščena v predvolilni čas. So pa utemeljeni pomisleki, da bi bil tak zakon nevaren precedens, ki bi v neenakopraven položaj postavil vse tiste stotisoče državljanov, ki tvegajo (in izgubljajo) pri drugih vsakodnevnih tržnih odločitvah.
To pa ne pomeni, da bi kar pustili na cedilu posameznike, ki so se zaradi ponujenega posojila v »švicarjih« znašli v eksistencialni stiski. Banke, ki pri nas že tako niso na najboljšem glasu, bi jim v času, ko se spet kopljejo v dobičkih, pač morale priti naprot, ugled bi se jim s tem le povečal.
