Letos spomladi bo izraelska država, utemeljena na neopisljivi tragediji judovskega ljudstva, praznovala sedemdesetletnico obstoja. Medtem ko bodo Izraelci slavili, bodo Palestinci obhajali »nakbo«, katastrofo, saj so z nastankom izraelske države in zaradi šahiranja velikih sil izgubili velik del svojega ozemlja in, predvsem, prihodnost. Ena tragedija – tu nikakor (!) ne gre za primerjavo – je rodila drugo, krivice pa nikoli niso bile popravljene. Nasprotno.
Palestinsko ozemlje se je krčilo in krčilo. Palestincem – lokalnemu, regionalnemu in globalnemu alibiju za vse vrste političnih in militantnih preizkusov – so se z desetletji odrekli tudi arabski bratje. Danes so Palestinci, večni begunci, politično bolj osamljeni kot kadar koli in zgoščeni na najmanjšem ozemlju (kadar koli). Dolga leta izraelske politike apartheida ter politike »deli in vladaj« so nepovratno razklale palestinsko politično in družbeno tkivo – dejansko ni nikogar več, ki bi v mednarodni skupnosti lahko kredibilno zastopal »palestinsko vprašanje«.
Nedavna odločitev Donalda Trumpa, da ameriško veleposlaništvo v Izraelu iz Tel Aviva preseli v Jeruzalem, je zabila še zadnji žebelj v krsto že več let klinično mrtvega mirovnega procesa in »rešitve dveh držav« – Palestina je bila izbrisana iz političnega zemljevida sveta, kaj lahko pa se zgodi, da bo iz zavesti mednarodne skupnosti kmalu izbrisano tudi trpljenje palestinskega prebivalstva, predvsem tistega na območju Gaze, največjega odprtega zapora na svetu.
Tudi zato je bližajoče se slovensko priznanje palestinske državnosti, ki ga lahko prepreči le še kakšna »geostrateška bomba«, tako pomembno. Končno bi lahko izkoristili priložnost in se postavili na pravo stran zgodovine. In za seboj posebej »potegnili« še koga. V imenu človečnosti, ne političnega oportunizma.













