V imenu prijateljice

Predlog Zakona o knjigi, ki ga je ministrstvo za kulturo pred časom dalo v javno razpravo, ima elegantno preprost, veličastno minimalističen naslov, a pravzaprav sistematično in skoraj pikolovsko govori zgolj in samo o delčku poti knjige od avtorja do bralca, o dovoljeni ceni knjige oziroma o dovoljenih popustih. Določitev tako imenovane »enotne cene knjige«, da je knjiga v letu po izidu naprodaj po ceni, ki je natisnjena na platnicah, ima zagovornike in nasprotnike. Pred desetimi leti, ko so enotno oziroma fiksno ceno knjig hoteli uvesti pod drugim imenom, se ni izšlo, ugotovilo se je namreč, da tak ukrep omejuje svobodno konkurenco in je v nasprotju z evropsko zakonodajo.

Na prvi pogled je v tem videti rahlo norost: le kakšni razlogi morajo oblast in koalicijo voljnih založnikov v ozadju voditi k temu, da tistemu, ki je avtorjevo besedilo založil s svojimi denarji in ga dal na trg, odreče razpolagati s svojim izdelkom in mu prepovedati, da ga, na primer, komu proda ceneje, a zato v večji količini? To se dogaja v imenu najboljše človekove prijateljice! V deželi, ki je knjigo v svojem jeziku postavila na piedestal, še bolj strastno.

Vemo brez globljih analiz – kupec hoče knjigo. Noče je plačati predrago. Morda se mu ne da ponjo v knjigarno. In? Vsemu temu je knjižni trg v tranzicijskem času odpomogel, pojavili so se založniki, ki so knjige – najbolj vroče, zanimive, razvpite, vsaj nekatere tudi »dobre« – lahko prodali po spodobno nizki ceni in ne le v knjigarnah, ampak še drugod, na bencinskih servisih, v trgovskih centrih, na pošti, dobesedno na tisoč prodajnih mestih ... Kajpak so trgovci hoteli knjige od založnikov po do njih in kupcev prijazni ceni. Dobili so jih. Oboji. Za druge, kupce, se tako ali tako ve: Slovenec je dober bralec, to dokazujeta imenitni servis javnih knjižnic in visoka izposoja v njem, a bolj slab kupec.

Verigama knjigarn, ki sta pri nas v rokah dveh nekdanjih državnih založb, kar je v svetovnem merilu nenavadno, v podalpskih krajih pa pač ostanek preteklosti, to, da se je pojavilo tisoč novih prodajnih mest za knjigo, seveda ni moglo ustrezati. Nekateri odzivi na zdaj predlagani zakon tega niso skrivali, ampak so s prstom kazali na največjo tukajšnjo založbo, Mladinsko knjigo, ki bi skupaj z DZS, drugo veliko lastnico verige knjigarn, v tej igri največ dobila.

Kako je zdajšnji predlog »podkleten«? Navaja le primere držav, kjer enotna cena knjige ni bila škodljiva, in spregleduje tiste, kjer je svobodni trg okoliščine zasukal v kupčevo korist, knjige pocenil in povečal njihovo dostopnost. Trditi, da enotna cena povečuje dostopnost knjige, se zdi zavajanje, prav tako to, da omogoča rast manjših, neodvisnih knjigarn. Takih v Sloveniji tako rekoč ni.

Enotna cena torej najverjetneje meri tudi na knjižnice, ki za nakup gradiva dobijo osem milijonov evrov javnih sredstev na leto. Če takemu rednemu in zanesljivemu plačniku ne daš več prevelikega popusta in hkrati onemogočiš nadležne konkurenčne trgovce, si na konju. No, vsaj tako si lahko misliš.