V imenu varnosti

Dobro upravljana država ne potrebuje posebnih, dodatnih nadzornikov, razen tistih, ki z oblastno močjo skrbijo za ustavnost, zakonitost in pravičnost. Ker na svetu ni države, ki bi v celoti dobro upravljala sebe in svoj aparat, so v demokratičnih sistemih vzniknile različne institucije, tudi nevladne. Prva takšna je bil pri nas varuh človekovih pravic, ki je tudi po tujih standardih lani postal polnoleten – dopolnil je 21. leto delovanja. Zdi se, da bo tudi po nedavnih potezah politike ostal med tistimi, ki bodo morali poskrbeti za to, da erozija pravic ne bo dosegla dna.

Da nujno potrebujemo človeku naklonjen »poveljniški most«, s katerega bo mogoče z dobrim »kompasom« natančno opazovati in tudi opaziti napačno smer gibanja ter jo še pravočasno in odločno spremeniti, je ena od temeljnih varuhovih ugotovitev, ki ji ni oporekati. Upravljavci se še niso odločili o smeri družbenega razvoja, zato ob človeku nevrednih pojavih ne vedo, kaj storiti. Ob prihajajočih izzivih, ne samo za nas, ampak celotno Evropo in svet, je vzrokov za skrb veliko.

V Sloveniji za državljane skrbi najmanj deset varuhov in še nekaj takšnih, ki jih razmere prisilijo v to, da se na hitro organizirajo in ukrepajo, ne samo za to, da jih država ne bi oropala dostojanstva, ampak tudi drugih – bolj materializiranih – dobrin. Krediti, ki so jih ljudje najemali v švicarskih bankah, so že eden od takšnih primerov. Zato imamo Združenje Frank.

Ampak videti je, da bo prihodnost nevladne organizacije, prostovoljna združenja in vsaj enega od varuhov spet postavila pred posebne preizkušnje, če se bo pokazalo, da bodo drugi mehanizmi odpovedali. Nevladnikom, prostovoljcem in ekipi Vlaste Nussdorfer v prihodnje očitno ne bo z ničimer prizaneseno. Vzroka sta najmanj dva. Podatek, ki ga je objavila Amnesty International, da se z 21 milijoni beguncev ukvarja zgolj deset držav (tistih, ki mejijo na krizna območja), katerih BDP predstavlja zgolj 2,5 odstotka svetovnega, pomeni, da se dosedanja politika do beguncev, zaradi katere bi morale zardevati vsaj najbogatejše države na svetu, v ničemer ne spreminja. Niti v Evropi. In kot kaže, se naša država na morebitno ponovitev begunskega vala ne zna odzvati drugače kot s povečanjem represije in omejevanjem človekovih pravic. Koalicija, ali vsaj njen del, je za zdaj sicer dala signal, da ne bo kar tako privolila v povečanje pooblastil policije, vendar je njen odpor do predlogov notranjega ministrstva za zdaj razumeti kot previden odziv na to, da se na naših mejah in mejah naših sosed za zdaj ne dogaja nič posebnega. Ko se bo, bodo toni politike zagotovo povsem drugačni. V imenu krize in varnosti se tlakujejo nevarne poti. In ko so enkrat tlakovane, to pomeni, da koraka nazaj ni več ne glede na to, če ni več nobenih varnostnih razlogov za to. Predlog spremenjenega zakona o tujcih, ki ga bo menda vlada obravnavala danes, pomeni nevarno koketiranje z zagovorniki protibegunske politike. Če bo zanj dala soglasje, je to nov signal za tiste, ki korigirajo državno politiko.