V interesu države

Odkar ima Slovenija možnost predlagati komisarja v evropsko komisijo, še ni bilo prelitega toliko črnila kot tokrat. Oba dosedanja predsednika vlad Tone Rop in Borut Pahor sta izvedla postopek nominacije diskretno in dostojno, čeprav ni mogoče reči, da v ozadju ni bilo zakulisnih igric.

Danes na odprti sceni lahko opazujemo, kako se akterji v aktualni komisarski zgodbi brez rokavic grobo obdelujejo. Tudi za tiste z bolj trpežnim želodcem postaja mineštra, ki so jo zakuhali, vse težje prebavljiva. Je mogoče ves nastali kaotični položaj vsaj približno logično pojasniti?

Prvo dejstvo je, da je nominacija nacionalnega kandidata za evropskega komisarja izključno v rokah predsednika vlade. Postopek izbire ni pravno reguliran, zaslediti je mogoče le več nepisanih pravil, ki jih v večini držav članic EU strogo upoštevajo. Pri tem gre seveda predvsem za vprašanje politične kulture in tradicije.

Drugo dejstvo je, da je selektor predsednik evropske komisije, ki mora pri sestavljanju upoštevati razmerja moči na evropski ravni med konservativci, socialisti in liberalci. Tudi to je del tradicije. V zadnjem obdobju pa morajo predsedniki evropskih komisij paziti na še večjo vključenost žensk v ustvarjanje javnih politik.

Tretje dejstvo je, da se je slovenska politika po odstopu vlade Alenke Bratušek znašla v limbu nemoči, hkrati s tem pa so se po evropskih volitvah začeli postopki za izbor evropskih komisarjev. To pomeni, da je možnost za imenovanje kandidata za evropskega komisarja dobila predsednica vlade, o kateri je kmalu postalo jasno, da v tej funkciji ne bo več dolgo in da se ji v slovenski politiki obeta zgolj obrobna vloga. Nastala je priložnost, ki je kot ambiciozna političarka ni mogla spregledati. Po merilih, ki jih je poudaril Juncker, se zdi Bratuškova idealen kandidat. Je ženska v najboljših letih, za seboj ima premiersko izkušnjo in vodila je državo v njenih težjih trenutkih. Poleg tega pripada še liberalnemu klubu politikov, ki se v evropski igri delitve kart najbolj pritožuje, da niso dobili dovolj mest. Juncker se pri sestavljanju svoje ekipe očitno ne bo preveč oziral na lokalno politično folkloro. To priča o kredibilnosti slovenske politike v očeh Evrope.

Slovenija se je zaradi spleta okoliščin znašla v dvojni sivi coni – nejasnih postopkov izbire kandidatov za komisarja in medvladja. Kar je odprlo prostor za nenadzorovan izbruh ambicij Alenke Bratušek, zunanjega ministra Karla Erjavca in evropske poslanke Tanje Fajon, medtem ko se je Janez Potočnik pravočasno umaknil iz nastale godlje. Verjetno je sledil logiki, da se je najbolje izogniti politiki, ko se ta spremeni v nepregledno in nevarno močvaro. Tega se je kmalu, vendar prepozno, začel zavedati tudi novi predsednik vlade Miro Cerar, ki je hotel pri Junckerju doseči spremembe, a je po dveh klicih doživel streznitev. Umik se je v teh razmerah zdela racionalna poteza. O tem je najbolj modro izjavo dala druga violina SMC predsednik državnega zbora Milan Brglez, da je treba na vprašanje izbire kandidata za komisarja gledati državniško, in ne partikularno. Zdaj je treba le še definirati, kaj je v vsej tej godlji v interesu države.