V iskanju postkrizne katarze

Naš gospodarsko-politični model je štiri leta po padcu Lehman Brothersov dosegel dno.

Objavljeno
18. september 2012 20.24
Posodobljeno
18. september 2012 21.00
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo
»Moja vlada je na začetku recesije podcenila probleme v bančnem sektorju, imeli smo napačno diagnozo,« je danes prostodušno razložil nekdanji premier Pahor. A njegova vlada ni bila edina, ki je gledala skozi rožnata očala: tudi zdajšnji premier Janša je lani poudaril, da se Slovenija lahko uvrsti med najrazvitejše evropske države, tudi če bo pokojninska reforma na referendumu padla. Svarila, da bi zaradi nesprejetja pokojninske reforme ne prišli na nemško-francoski vlak, pa je ocenil za »propagandno retoriko aktualnega predsednika vlade, ki zdrži ravno toliko časa, kolikor mine od ene do druge tiskovne konference«.

In zdaj smo tu. Gospodarske napovedi za Evropo in Slovenijo se slabšajo. Finančni viri se zapirajo in država, kljub prizadevanjem finančnega ministrstva, ne more prodati obveznic na tujem. Celo pri zakladnih menicah za tekoče proračunsko financiranje je dobila klofuto. Denarja ni in nam ga ne dajo (več).

Tudi naprej ne bo nič bolje: prihodnje leto bomo potrebovali vsaj tri milijarde evrov tujih virov, da bi financirali vse znane javnofinančne obveznosti. Obveznice za sanacijo bank niso vštete. O tem, ali bo Slovenija zaprosila za pomoč, ne bi ugibali, a če jo potrebujemo, je bolje zanjo zaprositi prej. V državi že leta ustvarimo premalo za vse prevzete obveznosti.

Kako naprej? Vpis zlatega fiskalnega pravila, kamorkoli, je zgolj drobtina med opravki, ki so pred domačo politiko (pozicijsko in opozicijsko), če hoče državo potegniti iz brezna, kamor jo je tudi sama potisnila. Reforme so nujne, a ne bodo zadoščale. Tudi kak New Deal, program za nove naložbe, delovna mesta in gospodarsko rast, bo le črka na papirju, če ne bo podprt z ustreznim kapitalom – za začetek s kakimi petimi milijardami evrov – in pripravljenostjo vseh političnih akterjev, da ga izpeljejo. Tega kapitala doma ni, tuji pa se nas, ponavljamo, na veliko izogiba. Nič ne pomaga, če »levi« ekonomisti modrujejo, da se lahko še naprej mirno zadolžujemo, ker da je pri nas delež dolga v BDP precej nižji kot v Grčiji ali celo Nemčiji. Ne moremo se, ker nam investitorji ne verjamejo.

Da bi se prebili iz obroča krize, potrebujemo čim širši družbeni konsenz in odgovorno, povezovalno politiko – to kažejo izkušnje vseh uspešnih držav. Vrag je odnesel iluzijo, da so v ekonomiji mogoča zastonjska kosila. Vsa odlašanja pri reformah, že prebavljena proračunska kosila, najeta posojila, slabe odločitve in zapitke bo treba plačati. Naš gospodarsko-politični model je štiri leta po padcu banke Lehman Brothers dosegel dno. Zato bo jesen 2012 za Slovenijo čas težkih odločitev, najtežjih po osamosvojitvi.

Včasih so države takšne težave reševale s tiskanjem denarja. Zdaj to ni več mogoče, za mednarodno nekonkurenčnost našega gospodarstva bomo zdaj državljani očitno plačali drugače: z deset- ali večodstotnim znižanjem plač, proračunske porabe in na koncu tudi življenjskega standarda. To pa bi, začasno, spet znižalo naš BDP. Rešitev bi bile naložbe, a tudi te se krčijo. Slovenijo v iskanju postkrizne katarze čaka veliko dela. Zagotovo bo bolje, da se ga konsenzualno lotimo sami, kot da nam ga vsilijo od zunaj.