V leru

Evropska politika do begunske krize je še vedno brez konkretnih ukrepov. Na še enem izrednem zasedanju ministrov za notranje zadeve Unije je bila spet glavna tema, kako doseči uresničevanje v zadnjih mesecih sprejetih sklepov. Tudi v prihodnjih dveh dneh na Malti ni mogoče pričakovati preboja.

Na terenu gredo stvari svojo pot. Tok prebežnikov se pred zimo ni zmanjšal. Ciljne države na čelu z Nemčijo in Avstrijo vztrajajo pri kršenju nekdanjih tabujev. Schengen bo na njunih mejah zamrznjen vsaj do februarja. Nemška vlada sprejema strožji režim za begunce. Švedska, ki sprejema največ beguncev in migrantov, zahteva razbremenitev. Neodgovorni po Evropi podpihujejo strahove ljudi.

V zaklinjanju, da bi morali več narediti pri zavarovanju zunanje meje v Grčiji in se povezati s Turčijo, je veliko dvoličnosti. Če bi grški mornarici res uspelo zapreti egejsko mejo, bi se tok preusmeril na še bolj smrtonosne poti. Tudi v Atenah držijo figo v žepu in svojo vlogo v reševanju begunske krize povezujejo z reformno-varčevalnim programom.

Da bi bilo evropsko politiko sploh mogoče jemati resno, bi morali pohiteti vsaj z uresničevanjem že sprejetih sklepov. Od načrtovanih premestitev 160.000 ljudi iz najbolj obremenjenih članic je bilo v druge članice napotenih manj kot dvesto ljudi. Finančne zaveze za pomoč Afriki in sosednjim državam Siriji ostajajo le na papirju ...

Četudi so svarila pred razpadom Unija pretirana, je Evropa pred dramatičnimi odločitvami. Od kulture dobrodošlice na severu pred dvema mesecema ni več ostalo veliko. Sledilo bo utrjevanje schengenske trdnjave na jugu, hitro vračanje množic migrantov in slabši status beguncev, ki bodo ostali v Evropi.

Tako opevane evropske vrednote bodo prihranjene za velike govore. Takšen realizem bo cena za nepripravljenost in nemoč EU v bitki s krizo.