Tiskane izdaje
Muzejske trgovine pri nas ostajajo tržna niša. Muzeji so že vsaj pred dvema desetletjema ugotovili, da trgovine potrebujejo ne samo zaradi skrbi za obiskovalce in predstavitve svojih zbirk v komercialnejši, širše dostopni obliki, temveč – vsaj tako so upali – tudi zaradi dobička, ki naj bi ga trgovska dejavnost v njihovi hiši omogočala. Trgovine so tako ali drugače postale del ponudbe slovenskih muzejev, a nimajo niti dovolj kupcev niti dobička.
Nekateri menijo, da so muzeji še vedno zaspane institucije, kjer – seveda ob njihovi priznani skrbi za arhiviranje in popisovanje pridobljene dediščine – še vedno prevladujeta neinventivnost in nenehno tarnanje, da je denarja vse manj. Vendar posploševanje na tem mestu ni primerno. Kar nekaj muzejskih hiš se lahko pohvali z dobro opremljeno muzejsko trgovino in skrbno izbranimi izdelki. Ponujajo tako kopije, replike kot tudi didaktične predmete, izdelke za vsak žep (šilčke, mila, knjižne označevalce, magnete, majice, peresa) in nekateri še duhovite podrobnosti, vredne spomina na muzej. Organizacija trgovine je največkrat odvisna od direktorja ali posameznih muzejskih uslužbencev, medtem ko v tujini muzejske trgovine vodijo izbrani posamezniki z znanji na področju trženja. Ti vedo, da je za uspešno prodajo nujna analiza trga, vedo, da je ena od formul za uspeh angažma najboljših oblikovalcev in da mora biti trgovina tudi prostorsko privlačna.
V naših muzejih manjkajo tržniki, ki bi skupaj z muzealci našli pot do sodobne promocije svoje hiše. Hrami dediščine so bogati, a njihova vrata so še vedno le priprta. Delavnice, ki jih je veliko in so dobro obiskane, so premalo. Tudi javna vodstva po razstavah so le droben delček v mozaiku muzejske ponudbe. Ena od boljših akcij je muzejska noč, ko muzeji na široko odprejo svoja vrata. Na ta dan/noč muzejske trgovine niso prazne.
Muzejske trgovine bi s komisijsko prodajo lahko pridobile več kupcev, ki ostajajo – recesija gor ali dol – radovedni in pogosto presenečeni nad obilico novega, kar spoznajo. Takšna prodaja ni zavezujoča do naročnikov, saj je odvisna od všečnosti produkta in od tega, kolikšen bo izkupiček. Takšen angažma bi morda privabil tudi nove, mlade oblikovalce, ki bi, seveda v dogovoru z muzealci, pripravili serije zanimivih prodajnih artiklov. Na lastno odgovornost. V naših muzejskih trgovinah namreč manjka raznovrstnosti, izdelkov, ki bi »šli čez rob«, bili udarni ali preprosto takšni, da brez enega od njih ne bi zapustili muzeja.
Denarja v teh časih ne bo več. Zaman je pričakovati, da bo v muzejih mogoče zaposliti nove tržnike ali pridobiti državna sredstva za večjo promocijo muzejev. Zato je treba najti nove poti znotraj obstoječega in ena od teh je morda res pogosto prezirano »nagovarjanje potrošnika«. Denar, namenjen za promocijo razstave, naj ne spolzi le v naročilo plakata in vrhunskega kataloga, ampak tudi v domišljeno naročilo spremljajočih izdelkov. Polni besed o naši bogati dediščini naj muzeji odprejo to vrečo lepega in jo ponudijo ljudem tudi bolj neposredno. V trgovini.
