Tiskane izdaje
Plače bodo po vsem sodeč ena glavnih politično-ekonomskih tem tudi letošnje vroče politične jeseni. Sindikati v javnem in zasebnem sektorju so pripoznali, da je vladajoča politika že precej predvolilno omehčana in zato pripravljena na večje kompromise, kot bi bila sicer.
Po letih krize, zloglasnega Zujfa in zategovanja pasu zdaj relativno visoka gospodarska rast, vse nižja stopnja brezposelnosti ter gospodarski in potrošniški optimizem uveljavljajo prepričanje, da je končno čas tudi za plačne in še kakšne druge popravke navzgor. Temu so naklonjeni tudi mnogi v koaliciji. Tudi zato je zdaj na ravni vlade oziroma javnega sektorja najbolj napeto pri razvlečenem usklajevanju razreza državnega proračuna za leto 2018: ta tudi zaradi zahtev po višjih plačah še kar »striže«, predvsem pri izdatkih za šolstvo, notranje zadeve, zdravstvo in še kje.
A po drugi strani visok slovenski javni dolg in stroški zanj ne dopuščajo prevelike razpuščenosti na področju javnih izdatkov in zdaj je pač čas, da si pripravimo nekaj manevrskega prostora za ukrepanje v naslednji krizi. Utemeljeni so torej pozivi k nadaljevanju konsolidacije javnih financ.
S sindikati pa se načelno lahko v celoti strinjamo v njihovi sedanji oceni, da je zastareli slovenski plačni sistem treba spremeniti. To še posebno velja za javni sektor, kjer so dobri in sposobni kadri neredko premalo stimulirani – in zato odhajajo v bolje plačane službe drugam –, lenuhi pa so navadno zaščiteni kot kočevski medvedi.
Tudi v realnem sektorju, ki z izvozom generira večino slovenskega BDP, torej tistega, kar nato lahko porabimo za financiranje družbenih podsistemov, bi vlada lahko izpolnila obljube ter z davčno politiko razbremenila in doma zadržala predvsem tiste strateške in razvojne kadre, ki prinašajo dodano vrednost.
