V protislovjih

Referendum o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tu nismo pri argumentih, smo spet pri klasičnem kulturnem boju.

Objavljeno
08. december 2015 20.39
reut*TAIWAN
Janez Markeš
Janez Markeš
Referenduma o spremenjenem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravzaprav ne bi smelo biti. Z dovoljenjem ustavnega sodišča so v politični govorici nastopili protiustavni argumenti, ko je v kampanjo proti zakonu vstopila Katoliška cerkev, pa zraven še ideološki. Raven argumentacije, ki je bila predstavljena v nadškofovem pozivu vernikom, pa tudi po Komisiji za pravičnost in mir in Slovenski škofovski konferenci, je bila namreč postavljena tako, kakor da je cerkvena doktrina univerzalna, torej nad splošnimi človekovimi pravicami, ki naj bi potemtakem bile partikularne.

Skoraj šestdeset predavateljev in asistentov s filozofske fakultete se je podpisalo pod izjavo oddelka za psihologijo in podprlo izpodbijani zakon. Ta, med drugim pravijo, vzpostavlja enake pravne, ekonomske in socialne posledice za istospolne skupnosti kot pri zakonski zvezi ali zunajzakonski zvezi dveh oseb različnega spola. Spregovorila je stroka in naslovili so se iz številnih znanstvenih raziskav v zadnjih štirih desetletjih. Te so pripeljale do ugotovitve, da spolna usmerjenost staršev nima pomembnega vpliva na otrokov razvoj ter »da pogoje za zdrav psihološki razvoj otroka enako učinkovito kot tradicionalne družine zagotavljajo tudi družine z enim staršem, dopolnjene družine, razširjene družine in družine z istospolno usmerjenima staršema«.

Gre torej predvsem za temeljne človekove pravice.

Slovenska Cerkev je argumente zamešala kot karte pri taroku, najostrejšega pa podala v stališču Komisije za pravičnost in mir, češ da gre s tem zakonom »za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«. To so zelo huda in trda stališča, posebno če upoštevamo, da se v Sloveniji pogovarjamo o standardih, ki so v razvitih zahodnih državah večinoma sprejeti prav s sklicevanjem na temeljne človekove pravice, in ne na ateistično ideologijo ali nacionalne kulture.

Vatikan se je v mednarodnih pogodbah zavezal k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki predpostavljajo sobivanje različnih nazorov, slovenska Cerkev je krščansko antropologijo, sklicujoč se tudi na nacionalno kulturo, postavila nad nje. Argumente je preplavila mešanica atavizma, nejasnega pojmovanja ločitve med Cerkvijo in državo ter močni elementi predmodernosti, združeni z monopolom nad nacionalnim vprašanjem kot glavnim adutom slovenske Cerkve iz trgovine za podporo Franca Jožefa in njegove monarhije proti valovom pruskega protestantizma in liberalizma.

Toda tu in zdaj ji ostajata dva vidika: odločiti se bo, prvič, morala, ali so podpisani dokumenti o človekovih pravicah zanjo in za druge zavezujoči ali ne. Drugi vidik pa je, da za Cerkev sporni zakon opredeljene izenačitve pravic ne zapoveduje Cerkvi, temveč državi, pravila, doktrino in prakso Cerkve pa pušča povsem nepoškodovano. Čemu so namenjeni izrazi »uzakonitev ateistične ideologije«, nasprotje s »slovensko kulturo« in »naravnim zakonom«? Je, kot se sprašuje religiolog Aleš Černič, celibat usklajen z naravnim zakonom? Tu nismo pri argumentih, smo spet pri klasičnem kulturnem boju.