Tiskane izdaje
Govoril, pravzaprav govoričil je o tem, kako da bo Ameriko naredil »znova veliko«, kako bo razpustil pogoltni »esteblišment«, znižal davke in hkrati zaščitil delavce, v Belo hišo znova uvedel red, z všečnim mu ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom pa po moško, iz oči v oči, kot se za alfa samce spodobi, rešil vse svetovne probleme.
Pol leta po inavguraciji je Bela hiša razsuta, da bolj ne bi mogla biti, predsednik je sprt z vsemi vejami oblasti, sodelavce menja kot spodnjice in se zanese le še na najožje sorodstvo, v četrtek pa je moral stisnjenih zob in nič več pred javnostjo, ki ji je do zdaj ob vseh svojih dekretih tako narcisoidno razkazoval svoj »markantni« predsedniški podpis, podpisati še zakon o uvedbi do zdaj najostrejših sankcij proti Rusiji. Vsilil mu ga je kongres, v katerem imajo njegovi republikanci večino, sam pa se jim ni upal zameriti, da mu ne bi očitali še večje ujetosti v ruske mreže, kot so mu jo do zdaj.
Odnosi z Rusijo so po tem podpisu, čeprav sta si s predsednikom Putinom med hamburškim vrhom G20 več kot dve uri prijateljsko zrla v oči, bolj hladni, kot so bili v časih najhujše hladne vojne. O preboju ni več govora. Donald Trump je po vseh eskapadah pogrnil tudi na zunanjepolitičnem področju. Rusi bodo v odgovor na sankcije izgnali 755 ameriških diplomatov, kar se še ni zgodilo, vzdolž meje z vzhodnoevropskimi članicami Nata pripravljajo ene največjih manevrov, po baltskih državicah, ki se jih najbolj bojijo, in po Balkanu, kjer je Nato pred kratkim v svoje vrste sprejel Črno goro, pa je ta teden krožil Trumpov podpredsednik Mike Pence in razlagal, kako trdna da je kljub nekdanjim predsednikovim izjavam ameriška obramba Evrope in kako da so Rusi celo s pučem skušali preprečiti vključitev Podgorice v zavezništvo, kar bodo ZDA v prihodnje preprečile s še hitrejšim vključevanjem vseh preostalih balkanskih kandidatk v zavezništvo.
V samo pol leta smo tako med nesojenima »prijateljema« Vladimirjem Putinom in Donaldom Trumpom dobili ne le odkrito gospodarsko vojno, kot sankcijam pravijo v Kremlju, ampak tudi skrb zbujajočo koncentracijo vojaške sile na vzhodu Evrope in povsem odkrit spopad za interesna območja na Balkanu. Kar bi moral biti rdeči alarm za Evropo, ki se je (tako kot v desetletjih hladne vojne) v vseh treh primerih znova znašla »vmes« in bo posledice tudi najbolj čutila.
Če bi si kdo pred letom dni, avgusta 2016, drznil trditi, da bo na ameriških volitvah zmagal Donald Trump, da bodo Britanci res odšli iz EU in da se bodo odnosi med Moskvo in Washingtonom tako hitro zaostrili, bi ga najbrž imeli za norega. Leto dni kasneje vse te norosti že živimo. In nič ne kaže, da jih bo kmalu konec.
Ko so namreč ameriško novinarko Gwendo Blair, avtorico več biografij o Trumpu in njegovi družini, vprašali, ali se Trump še lahko »obrusi«, je bil njen odgovor jasen in kratek: »Ne, ne bo se.« Ker se pri enainsedemdesetih ne more in se mu tudi ni treba. »Ljudje so ga izvolili, misleč, da bo svoje poslovne izkušnje prenesel v Belo hišo in jih uporabil v dobro države in državljanov, namesto tega pa Belo hišo zdaj res vodi kot dobičkonosno podjetje, le da v svojo korist.« Ker je to edino, kar zna, pravi Blairova, in ker je od malega vajen, da ljudje, »če jim kot šef nekaj naloži, to tudi naredijo«. Že pri kongresu, v katerem je 535 kongresnikov, vsak s svojim interesnim zaledjem, pa to ne gre več. Kar vsakič znova šokira Trumpa predsednika, ki ne razume sistema delitve oblasti, v svoji neskončni zaverovanosti vase pa tudi ne sistema checks and balances in z njim povezanih kompromisov.
Velik del zmede, ki jo je v komaj pol leta vnesel v ameriško notranjo politiko, je posledica prav te Trumpove nedoraslosti predsedniškemu položaju, na katero so že pred izvolitvijo opozarjali številni ugledni svetovni intelektualci. Hudo pa je, ker posledic ne čutijo le Američani, ki so si takega predsednika izvolili, ampak ves svet. Združenim državam namreč pod Trumpom grozi, da bodo s položaja vodilne svetovne sile zdrsnile v primitivistične vode nacionalizma in izolacionizma in s tem kar same, ne da bi jim kdo to skušal odvzeti, podrle Pax Americana, ki je svetu vsa povojna leta zagotavljal stabilnost.
Tako imenovanega demokratičnega Zahoda potem ne bo več, in v časih, ko bi že tako povsem s tečajev vrženi svet še kako potreboval vodenje in nekatere povsem nove rešitve, bomo priča egoističnemu merjenju moči med le še pogojno demokratično izvoljenimi avtokrati velikih sil, ki se bodo medsebojno obdelovale samo še vsaka zase in za svoje interese.
Evropska unija je tako rekoč poklicana, naj zveni še tako neprepričljivo in utopično, da kot še vedno demokratična polmilijardna skupnost narodov skupaj s tistimi redkimi liberalnimi demokracijami sveta, ki še prisegajo na demokracijo, mednarodni red in kapitalizem z vsaj približno človeškim obrazom, ustavi tak razvoj. Tudi za ceno razhoda s Trumpovo Ameriko.
Če bomo namreč enkrat dovolili, da svet začno samo po svojih predstavah urejati prepotentni politiki Trumpovega in Putinovega kova ali kova Xi Jinpinga, se utegne vrtiljak norosti hitro zavrteti tako katastrofalno, kot se je v prejšnjem stoletju zavrtel že dvakrat. Nanj bodo namreč takoj prisedli še vsi erdoğani in orbáni tega sveta, ki komaj čakajo priložnost, vsi pametni in razumni se bodo iz politike umaknili, svet, kolikor bi ga v tretje sploh še ostalo, pa bo potem spet treba postavljati povsem na novo.
