V senci minareta

Z imeni dobitnikov različnih nagrad, ne le literarnih, so težave pogoste in letošnja mirovna nagrada frankfurtskega knjižnega sejma ni bila nikakršna izjema: borzno združenje nemških založnikov in knjigotržcev se je tokrat odločilo za izrazito politično gesto in – v »spodbudo demokratičnim gibanjem v severni Afriki« – nagradilo dvainšestdesetletnega alžirskega frankofonega prozaista in esejista Boualema Sansala.

Odločitev se je zdela primerna, lavreat je v tujini najbolj znani alžirski pisatelj, eden zadnjih tamkajšnjih kritičnih intelektualcev, ki ni zapustil domovine, politični aktivist, čigar dela je alžirski režim ali cenzuriral ali prepovedoval, knjige so ga stale tudi visoko službo v javni upravi. A Sansal je tudi nespregledljiv antiislamist, v Nemškem mudžahidu – romanu, ki je njegovo ime vtiril v orbito zahodnega založništva in katerega glavni lik je nemški esesovski častnik, ki je med drugo svetovno vojno pomagal izdelovati strup za plinske celice v koncentracijskih taboriščih, pozneje, ko je čez Turčijo in Egipt pribežal v Alžirijo, pa je prestopil v islam in postal heroj alžirske osvobodilne vojne – raziskuje »tenko črto med nacizmom in islamizmom«. Kaj Sansal ponavlja v intervjujih? Nacistično ideologijo z antisemitizmom vred primerja s totalitarno ideologijo islamistov, ki da je po njegovem mnenju »oblika fašizma, podobna nacionalsocializmu«.

Sansal islamizem dosledno ločuje od islama, pravi, da je islam pravzaprav talec islamizma in da Zahod zadnjih petdeset let ali več dela velik problem, ker ne zna najti pravega odnosa do islama. Za miselno obzorje Sansala, ki je o Alžiriji kot mimogrede sposoben navreči, da je dežela z več minareti kot šolami, je značilno demoniziranje islamskih gibanj, ki pa – in to je več kot problematično – hrani in vzdržuje hitro nalezljivi iracionalni kolektivni strah pred drugim in drugačnim.

Tudi in predvsem v Evropi. Prav zato je intrigantsko videti, da je alžirskemu avtorju, prepričanemu, da se je islam predolgo hranil z arabskomuslimanskim nacionalizmom, nagrado namenilo borzno združenje iz Nemčije, države, v kateri živi več kot štiri milijone muslimanov: bi v tem lahko videli novo spodbudo za islamofobijo, ki se zadnja desetletja razrašča vsepovsod, tudi v Evropi, in je nov zagon dobila po enajstem septembru, ne nazadnje tudi v Sloveniji? Spomnimo se le debat o ljubljanskem minaretu.

Pritaknimo zraven tako imenovano evropsko-turško vprašanje, ob katerem se velja spomniti, da o morebitnem turškem članstvu poteka čisto pravi kulturni boj, v katerem se sprašujejo, ali je Turčija v risu evropskih demokratičnih standardov ali pa od njih nepopravljivo odstopa, dodajmo Sansalovo večkrat ponovljeno mnenje, da islamisti v arabskih državah in tudi v Evropi čakajo na svojih pet minut, in že imamo pred sabo lepo godljo. Spet enkrat je nekdo literaturo uporabil za neliterarne namene. Je mirovna nagrada Boualemu Sansalu nova spodbuda za evropsko islamofobijo?