V trgovini interesov

Slovenija po petnajstih letih – in vmes se je zgodilo marsikaj – že drugič privatizira Novo Ljubljansko banko. Prvič smo jo, precej s figo v žepu, tretjinsko prodali belgijski KBC, zdaj jo po globokem padcu, večmilijardnih davkoplačevalskih injekcijah in ozaljšano z lepim dobičkom spet postavljamo na ogled predvsem tujim finančnim skladom.

NLB je prav posebna banka, ni je državne družbe, ki bi vzbujala toliko političnih emocij in tako burila javno mnenje, v predvolilnem letu še posebno. Predlagani model privatizacije z javno ponudbo delnic, ki bo v prihodnjih tednih razvnemal javne polemike, je tipični politični kompromis, narejen po meri slovenske politične elite, leve ali desne; obe sta v preteklosti dokazali, da hočeta obdržati državni nadzor nad ključno slovensko finančno institucijo. Podobno tudi del javnosti meni, da bi država morala ohraniti vpliv in lastništvo v največji domači banki z velikim informacijskim kapitalom; od tod tudi ideja o »zlati« delnici, ki onemogoča skrajni scenarij, da bi se NLB spremenila v podružnico kakšne tuje banke. Povsem jasno je, da nam tak kompromisni model prodaje ne bo prinesel tistih najboljših strateških kupcev, cene in kupnine. A to za nekatere akterje v Sloveniji zdaj ni posebno pomembno, predvsem za tiste ne, ki banke tako ali tako najraje sploh ne bi prodajali.

Ob osnovnem scenariju, da se bo načrtovana prodaja NLB začela maja, se odpira še nekaj vzporednih razmišljanj (podaljšanje roka, prodaja le mreže na tujem itd.), za davkoplačevalce pa pride v poštev le rešitev, ki bo to banko naredila dolgoročno trdno in stabilno, ne pa da bo (spet) plen takih ali drugačnih elit ali da bo pokleknila ob prvi krizi. Na strani vse bolj predvolilno interesno razklane vlade in koalicije je torej zdaj res pomembna odločitev in z njo tudi velik moralni hazard.