V zanki politične realnosti

Če bo vlada držala obljubo, ki jo je v programu stabilnosti dala evropski komisiji, bo parlament do konca maja zapisal fiskalno pravilo v ustavo. Začenjajo se torej odločilni dnevi, ki bodo predvsem preizkus političnih razmerij v koaliciji, opoziciji in med ključnimi nosilci moči v državi.

Prav zaradi fiskalnega pravila – posledično pa tudi za Bruselj očitno še pomembnejše omejitve referendumov – se je v preteklih dneh prvič pokazala razpoka med Erjavčevo in Gregorčičevo, torej med predsednikom države in vlado. Pahor je bil nenavadno oster: javnosti je sporočil, da je šel v Pariz in Berlin z obljubo, da bo fiskalno pravilo sprejeto, a se to ni zgodilo. Vlada torej – je razumeti Pahorja – ni držala besede. In še: če bi želela doseči kompromis, bi se morala pogajati. Toda medtem ko tečejo dnevi med prvo, drugo in tretjo preložitvijo odločanja, se ne dogaja nič. Pahor je nedvoumen: ker vlada potrebuje glasove opozicije, se ji mora podrediti.

Ta teza je sicer popolnoma skladna z njegovo politično prakso; nenehno popuščanje Janši v času, ko je bil predsednik vlade, ga je, na koncu, tudi stalo položaja predsednika stranke. Kot politični dolgoprogaš Pahor sicer dobro ve, kakšne so metode iskanja tihih dogovorov s političnimi nasprotniki. Dejstvo, da se vlada v zakulisju očitno ne dogovarja z opozicijo, je v resnici nenavadno. To lahko kaže na nespretnost nove oblasti ali pa, da bo Bratuškova pač uporabljala drugačno taktiko. Konec koncev se tudi Pahorjeve nesporne politične veščine v praksi niso obnesle: res je postal najbolj priljubljen levi politik na desnici, toda reforme njegove vlade so kljub njegovim »diskretnim« pogovorom z Janšo padale ena za drugo, opozicija pa je z vso silo rušila tudi največji dosežek, sporazum s Hrvaško o arbitraži.

Toda po drugi strani je točna teza predsednika države, da v tem trenutku še vedno ni rešitve političnega zapleta, ki je bolj kot zaradi domače javnosti – zavezo, da bo uravnotežila svoje finance, ima Slovenija konec koncev že vključeno v svoj pravni red – pomembna zaradi tujine. Tiste, ki naši državi posoja (pre)drag denar. Zato Bratuškova prav veliko manevrskega prostora nima. Kot kaže, pa nima niti veliko političnih zaveznikov. Janša se – kot običajno – ne bo umaknil niti za milimeter, kar je pokazal tudi s tem, da ga na zadnja strankarska pogajanja sploh ni bilo. Zdaj se je javno na stran tistih strank – med katerimi niso samo opozicijske –, ki ne vidijo smisla v spreminjanju letnice uveljavitve zlatega pravila, postavil tudi Pahor. Bratuškova bo torej, če bo hotela preprečiti padec fiskalnega pravila, verjetno morala stopiti korak nazaj. Tu pa lahko trči na težave v lastnih vrstah. Zato bo zelo pomembno, kaj bo v tej politični zanki storil Zoran Janković. Bo podprl svojo naslednico in tako strnil vrste poslanske skupine? In če je ne bo – ali ima Bratuškova sama dovolj moči?

Zlato pravilo je zato resen preizkus – predvsem nove predsednice vlade in njenih sposobnosti preživetja med čermi domače politične realnosti.