Tiskane izdaje
Če poslušate govoreče glave, ki oblegajo 24-urno kabelsko proizvodnjo televizijskih novic, so vsake ameriške predsedniške volitve zgodovinske. Letošnje pa še posebno, zatrjujejo tudi v taborih sedanjega demokratskega predsednika Baracka Obame in njegovega republikanskega izzivalca Mitta Romneyja. Tokrat se bodo ameriški volivci menda odločali o dveh radikalno različnih prihodnostih – »socialdemokratski« sedanjega predsednika in »neoliberalistični« njegovega tekmeca. Kakor da ne bi bili Američani postavljeni pred to navidezno izbiro vsaka štiri leta, ko volijo za enega od kandidatov dveh ameriških monopolitističnih strank.
Bolj kot ta namerna analitična pozabljivost preseneča to, kako v ZDA še vedno verjamejo v mit o vsemogočnosti predsednika in njegovih izrečenih besed. In včasih se zdi, da tej iluziji najbolj nasedajo prav sami predsedniški kandidati, ki obljubljajo gradove tako na zemlji kot v oblakih. Američani ne živijo v parlamentarni demokraciji, kjer lahko premiera, ki ima za seboj poslansko večino, primeš za predvolilno besedo. V ZDA, kjer je predsednik države tudi predsednik vlade, se kaj lahko zgodi, da dobi v kongresu večino ena stranka, za poglavarja izvršne oblasti pa volivci izberejo kandidata druge stranke. Potem ta v Beli hiši lahko sadi še tako lepe retorične rožice, a se bodo posušile prej, preden bo njihov vonj premagal tistih nekaj kilometrov do Kapitolskega griča, kjer sedijo njemu sovražni predstavniki ljudstva.
A to so preveč zapleteni strukturni problemi, da bi z njimi morili več deset milijonov ameriških državljanov, ki so si v sredo zvečer na malih zaslonih ogledali dolgo napovedovani spektakel predsedniških kandidatov. Pri njem niso bile pomembne besede ali, bognedaj, številke, ki so kar letele po zraku; pomemben je bil nastop. Zato nekateri politični komentatorji tovrstne nastope spremljajo kakor športno prireditev, na kateri si kandidati po boksarsko delijo udarce ali izražajo estetske kvalitete umetnostnega drsalca, drugi pa po estradno ocenjujejo igralske sposobnosti nastopajočih. Tako bodo govoreče glave še vse do volitev razglabljale o tem, ali je bil Obama videti preveč živčen in je preveč strmel v tla, v medijih pa bodo ponavljali samokritične izjave predsednikovih svetovalcev, da ga je Romney prekosil v slogu oziroma uprizoril boljšo predstavo.
Forma je pač pomembnejša od vsebine oziroma dejstev, ki so relativna, prevladajo pa tista, ki so bolje predstavljena. Letos bodo predstavniki sedme sile tudi narcisistično ugotavljali, kakšno revolucijo pri poročanju o predsedniškem soočanju so prinesli novi socialni mediji. Banalnost na tisoče »čivkov« o oblekah in gestikuliranju, ki so jih med dvobojem po twitterju pošiljali celo najuglednejši analitiki, je žalostna. Najbrž tudi za novinarje velja opazka, ki jo je po prvem tovrstnem televizijskem soočenju pred 52 leti zapisal publicist Norman Cousins: »Te razprave zahtevajo od človeka, da odpira usta, pa če ima kaj povedati ali ne. Razmišljajoča tišina se zdi kakor priznanje nevednosti.«
