Varčevalna tehtnica

Če smo ob zadnjem kompromisu vlade in sindikatov decembra 2014 zapisali, da je sindikalna stran dosegla veliko zmago, je ob tokratnem dogovoru rezultat bolj izenačen. Sindikatom ni uspelo v celoti doseči konca varčevalne politike vlade, kar je bilo na obzorju pred skoraj enim letom, kljub temu pa bolj pozorni opazovalci pogajalskega procesa, ki se vleče že od leta 2009, opažajo, da se varčevalna tehtnica vse bolj nagiba v sindikalno stran. Vlada namreč z vsakimi pogajanji popušča vedno bolj in umika vse več ukrepov na področju plač. Ni več daleč čas, ko bodo ti v celoti odpravljeni.

Ker ne gre za tekmo, ampak za iskanje ravnotežja med legitimnimi interesi zaposlenih in legitimno skrbjo vlade za vzdržen proračun, je tudi zadnji dogovor treba pozdraviti. Če dogovora ne bo, bi država spet zašla v zelo negotove razmere, ki smo jih pred kratkim že doživeli, določali pa bi jih protesti, stavke, posledično pa tudi kolateralna ekonomska škoda, ki jo je država zaradi krizne situacije v preteklosti utrpela zaradi padca bonitetnih ocen.

Nobena stran – ne vladna ne sindikalna – ni imela pravega interesa, da bi pogajalski proces zaostrovala ali ga celo končala, saj bi bila cena za to preprosto previsoka. Krajšo bi ob takšni potezi verjetno potegnili sindikati, saj vladi sindikatov ne bi bilo težko javnosti, ki je že tako ali tako prestrašena zaradi begunske krize, predstaviti kot nedržavotvornih, na kar je že namigovala.

Zdaj se vlada mirno lahko posveti reševanju begunske problematike in spopadanju z vse večjo ksenfobijo v državi. Ni namreč naključje, da se je predsednik vlade Cerar po pogajanjih s sindikati takoj odpravil rokovat s svojim madžarskim kolegom in prvim demokratom EU, Viktorjem Orbanom.