Varljiva moč centra

Ker ima Evropa rada zgodovino, si izposodimo citat, ki je bil objavljen v enem izmed nemških alternativnih medijev (Der Freitag, 20. 8. 2015), sega pa daleč v preteklost. »Doseči moramo ustanovitev srednjeevropske povezave, ki bo vključevala Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Dansko in Avstro-Ogrsko, morda pa tudi Italijo, Švedsko in Norveško. Taka zveza bo brez vsakršne konstitucionalne ureditve in na temelju izrecne enakopravnosti članic, dejansko pa pod nemškim vodstvom, stabilizirala nemško prevlado v Srednji Evropi.«

Citat je vzet iz »septembrskega programa« nekdanjega (leto 1914) kanclerja nemškega Reicha Teobalda von Bethmanna Hollwega, ki je določal nemške vojne cilje. In če bi hoteli biti do konca sarkastični, kot pravi avtor teksta Georg Fülberth, bi lahko rekli, da je ta status po sto letih zdaj dosežen.

Evropa se zdaj, če pustimo ob strani nemške razprave o (pre)močni Nemčiji, dejansko znova obnaša, kot da bi bil njen center, ki ga finančna kriza ni prizadela, nekakšno oko orkana, v katerem vlada zatišje, medtem ko viharni vetrovi na obrobju že nekaj časa katastrofalno rušijo periferijo. Tako je bilo v času finančne krize in tako je tudi zdaj, ko Evropo že najeda nova, begunska kriza. V tem centru evropskega določanja, ki nikakor ni »vsega krivi« Bruselj, pa se spremembe rojevajo zelo, zelo počasi. Včasih celo tako, kot da bi po vseh letih širitev in priganjanja novih članic, naj dohitijo razvitejše, nekomu ustrezalo, da krize kar same »počistijo« s tistimi, ki ne zmorejo več držati koraka z »jedrom Evrope«.

Najnovejši pozivi francoskega gospodarskega ministra Emmanuela Macrona, da tako ne gre več in da je treba »Evropo ustanoviti na novo« ali pa se sprijazniti s tem, »da bomo njeni grobarji«, so zato še kako na mestu. Filozof, nekdanji bankir, milijonar in svetovalec francoskega predsednika je v intervjuju za Süddeutsche Zeitung med vrsticami povedal nekaj krepkih tudi na račun Nemčije, ki z vztrajanjem pri modelu nesolidarne Evrope s skupno valuto in brez transferja finančne pomoči šibkejšim članicam skupnost vodi v propad »edinstvenega družbenega modela«. Ta je edini na svetu sposoben povezovati individualne svoboščine s socialno pravičnostjo in se zato povsem upravičeno jasno razlikuje tako od ameriškega kot od kitajskega.

Če hočemo obdržati tako Evropo, potrebujemo povsem nov dogovor, pravi Macron. Problem pa je seveda, ker se tudi francoski minister s svojimi idejami o »evrskem ministru« in »evrski vladi« ukvarja samo z eno izmed Evrop. S finančno in monetarno. Pozablja pa, da Evrope zadnje čase ne cefrajo zgolj »politične in ekonomske centrifugalne sile«, ampak nič manj tudi kulturne in varnostne. Nekatere vzhodnoevropske članice se pri begunskih in varnostnih vprašanjih (ukrajinska kriza) od Evrope ne distancirajo nič manj, kot se revni jug cepi od bogatega severa. Zanašati se na to, da se je treba zgolj dovolj čvrsto držati »centra« in nas ne bo »odneslo« (kar zelo rada počne tudi slovenska politika), je zato povsem zgrešeno. Če Evropa ne bo zmogla obnoviti bistva vseh tistih »evropskih pogodb«, ki so mir in sožitje desetletja zagotavljale tako, da so načrtno omejevale moč velikih držav in ponderirale moč majhnih, jo bo prej ali slej razneslo. Zgodovina alians, ki so se oblikovale okoli enega samega (pre)močnega centra, je dovolj poučna.