Tiskane izdaje
Slovenska politika se, le nekaj mesecev po začetku ljudskih vstaj in menjavi oblasti, spet giblje po enaki krožnici kot že desetletje doslej. To potrjujejo trije pomembni dogodki prejšnjega tedna.
Res je bilo že vnaprej jasno, da bo v soboto Janez Janša že sedmič postal predsednik SDS in da mu bo stranka znova izrekla brezpogojno podporo. Za to obstaja več razlogov. Od specifičnega načina vodenja in delovanja te stranke do dejstva, da bi se z Janševim odhodom tudi v SDS lahko zgodil sindrom LDS, torej začetek frakcijskih bojev, ki so nekoč najmogočnejšo stranko dobesedno uničili. S tem, ko so se demokrati plebiscitarno izrekali za svojega vodjo, so torej glasovali tudi zase, za svoj politični obstanek. Gre torej tudi za manifestacijo političnega pragmatizma in ne le slepe vere v nezmotljivost velikega vodje.
Toda kljub samoumevnosti dogajanja v SDS ima ponovna izvolitev Janše za predsednika predvsem širši politični kontekst. Z njim si je stranka zagotovila kontinuiteto, to pa pomeni, da bo tudi na prihodnjih volitvah lahko računala na trdno in prepričano volilno bazo, s tem pa na soliden rezultat in mesto pri vrhu. SDS je v svoji več kot dvajsetletni zgodovini doživela veliko več porazov kot zmag, a je kljub temu z značilno Janševo politiko – ki se je iz boja proti udbomafiji, Kučanovemu klanu, rdečim tajkunom, levim fašistom zdaj transformirala v biblični zaključek pohoda skozi rdeče morje – ključno zaznamovala politično in družbeno dogajanje v državi. SD Boruta Pahorja in še bolj PS Zorana Jankovića sta dobili volitve predvsem zaradi glasov proti Janši. Tekmice na desnici so padale in celo propadale, navadno v korelaciji z razmerjem teh strank do vse močnejše SDS in njenega voditelja. Politični prostor je, predvsem od izbruha krize, doživljal pretrese, menjave generacij, spremembe imen, usmeritev, voditeljev strank. Hkrati pa je prav zaradi Janševe SDS kot središčne točke delitve, v svojem bistvu ostal enak.
In tako bo tudi ostalo. Neznanka je le, kako se bo na vrnitev politike na staro krožnico, po tem, ko je val protestov nakazal možnost začetka globljih sprememb, odzvala javnost. Državljani so zdaj – in to je bil drugi pomembni dogodek prejšnjega tedna – že ugotovili, da desna vlada reže na odhodkovni strani proračuna, torej v javnih službah, socialnih transferjih, pokojninah, leva pa na prihodkovni, torej viša davke. Oboje pa pomeni manj denarja v gospodinjstvih in nižji standard. Zato je, kar je tretje pomenljivo znamenje, zadnja Delova anketa prvič zaznala, da upanje, ki ga je sprožil nastanek nove vlade, že pojenjuje.
Javnost bo potrebovala še nekaj časa, da se bodo nova dejstva usidrala v kolektivno zavest. Potem bo sledil odziv: aktivna pobuda ali pa popolna paraliza in vdanost v usodo. Država je v resnih težavah in izbiramo lahko, kot pravi finančni minister, le med slabim in še slabšim. Tudi v politiki. V soboto je SDS potrdila, da bomo najbrž tudi na prihodnjih volitvah državljani soočeni s ponudbo, ki zapira vsako možnost sprememb: za ali proti Janezu Janši.
