Varnostna grožnja?

Vse od začetka tako imenovane begunske krize v Sloveniji, ko so se na slovensko-hrvaški meji začeli množično pojavljati begunci in migranti, poslušamo izjave politikov o grožnjah, ki jih begunci pomenijo za varnost slovenskih državljanov in njihovo premoženje. Vrhunec te retorike so zadnje razprave o napovedani prepovedi referenduma o uveljavitvi sprememb zakona o obrambi, ki širijo pooblastila slovenski vojski.

Ministrica za obrambo Andreja Katič je na izredni seji odbora državnega zbora za obrambo v sredo povedala: »Država se v zvezi z migracijsko krizo srečuje z zahtevno varnostno situacijo, v obvladovanje katere so vključeni vsi deli sistema nacionalne varnosti … Razpoložljive sile in sredstva je treba v vsaki krizni situaciji izkoristiti na kar se da najučinkovitejši, da se zavaruje varnost državljanov, njihovega premoženja in varnost države kot celote.« Tudi predsednik vlade Miro Cerar ne zamudi priložnosti, da pri pojasnjevanju vladnih ukrepov ne bi izpostavil zahteve po varnosti državljanov in njihovega premoženja. Po seji sveta za nacionalno varnost je na primer povedal, da je Slovenija pripravljena storiti »vse za zavarovanje slovenskih interesov in lokalnega prebivalstva.«

Kot ekstrem naj navedemo izjavo poslanca opozicijske NSi Mateja Tonina, ki tokrat navdušeno piha v rog z vladno koalicijo, ko gre za širjenje pooblastil vojski. Kar je sicer razumljivo glede na vsesplošno naklonjenost desnokatoliške politične opcije vojski in vsemu, kar diši po »Ordnung und Disciplin«. Tonin, sam najbrž premlad, da bi se spomnil vseh razsežnosti prihoda beguncev ob vojni na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, je na omenjeni seji odbora za obrambo širjenje pooblastil vojski utemeljeval s sporom med dvema beguncema v slovenskem begunskem centru, ki se je končal z napadom z nožem. Hujše žalitve za slovensko policijo bi se težko domislili! Osamljeni incident s hladnim orožjem je za Tonina že dovolj velik razlog za kapitulacijo policije, za napoved njene nesposobnosti zagotavljanja reda v državi in angažma vojske?! Kaj na to reče slovenska ministrica za notranje zadeve? Kaj naj si o tem mislijo državljani? Ali policija ni sposobna posredovati pri pretepu z uporabo noža?!

Zaradi prebežnikov Slovenci najbrž nismo ogroženi

Pri tem ne Cerar ne ministrica Katič (kaj šele Tonin) ne pojasnijo natančno, kako konkretno so zaradi krize s prebežniki ogroženi državljani Slovenije, njihovo premoženje in varnost države v celoti. Nam grozi vojaški napad? Je v Ljubljani moten potniški promet? Je v Mariboru kaj manj ljudi na tržnici? Je v Kopru manj turistov? Je v Celju zamrl vrvež na ulicah ob sončnih popoldnevih? Je v Kranju zmanjkalo hrane v trgovini, na Ptuju elektrike? Koliko prebivalcev Slovenije je sploh že videlo begunce, razen na televiziji? Je kateri od njih že napadel kakšnega domačina, oropal hišo, uničil premoženje? Res je, prebivalci nekaterih krajev ob meji so močno prizadeti: zapirajo jim ceste, pred nosom jim množično vozijo avtobusi, za begunci ostajajo kupi smeti. Ob pogledu na izčrpane, blatne množice ljudi so domačini upravičeno v šoku. Ampak ali je to varnostni problem? So ti ljudje zaradi beguncev varnostno, fizično ogroženi? Tako, da potrebujemo vojsko?

Morda bi politiki, preden tako na veliko govorijo o ogroženi varnosti državljanov in njihovega premoženja ter države kot celote, pogledali na družabna omrežja, kjer protibegunska, protimuslimanska, protitujska, protičloveška histerija dosega nedoumljive razsežnosti. Država zdaj najbrž potrebuje vse kaj drugega kot prilivanje olja na ogenj s poudarjanjem ogroženosti in s klicanjem vojske na pomoč, pri čemer sploh ni jasno, kaj nas pravzaprav ogroža in kako.

To primerjavo bo marsikdo zameril, a je vredna obravnave. Z vsaj tako hudim pritiskom beguncev kot Slovenija se spopada tudi Hrvaška. Čez njihovo ozemlje je šlo že več kot 300.000 ljudi. Govorili smo z njihovim ministrom za notranje zadeve Rankom Ostojićem. Ne le, da je ostro proti vključevanju vojske v reševanje begunskega problema (kot njegov kolega, minister za obrambo Ante Kotromanović). Meni, da njene pomoči sploh ne potrebujejo. »Ne potrebujemo vojske. Potrebovali bi jo, če bi se uporabile puške, da bi zaprli mejo in prepovedali prehod ... Kaj bi lahko naredili vojaki brez pooblastil? Naj lovijo ljudi po poljih? Samo da bi pokazali, da imamo vojsko? To bi bilo popolnoma neučinkovito,« je za Delo povedal Ostojić.

Še več, Hrvaška za zdaj begunsko problematiko obvladuje z redno sestavo policistov, brez angažmaja rezervistov ali drugih dodatnih sil. Ugotovili so, da se dotok beguncev do zime ne bo ustavil, so v Slavonskem Brodu blizu mejnega prehoda s Srbijo v zgolj nekaj tednih zgradili velik zimski tranzitni begunski center z zmogljivostjo sprejema 5000 oseb, ogrevanimi šotori, mobilno bolnišnico, psihosocialno oskrbo. Je v neposredni bližini železniške proge, kar bo močno olajšalo prevoz beguncev iz Srbije in nato njihovo pot v Slovenijo. Že v primeru prejšnjega begunskega centra v Opatovcu domačini razen reke mimovozečih avtobusov z begunci niso imeli skoraj nobenega opravka, o tem smo se prepričali na lastne oči. Varnostni problem? Kakšen varnostni problem, je rekel minister Ostojić. Vse je stvar organizacije in kriznega upravljanja. Ko prestreljene fasade bližnjega Vukovarja živo spomnijo na hrvaško izkušnjo s krvavo vojno, lahko le ugibamo, ali se južna soseda morda bolje zaveda, kaj pomeni vojska, kakšne so njene zadolžitve in kaj je resnična grožnja državni varnosti.

Prelahkotno kričimo o grožnji nacionalni varnosti

V Sloveniji, na srečo, tako hude izkušnje z vojno nismo imeli. Morda zato nekoliko prelahkotno kričimo o grožnji nacionalni varnosti in kličemo na pomoč vojsko. Če se na meji čez noč pojavi več tisoč beguncev, je to humanitarni problem. Če beguncev nimamo kam namestiti, je to prostorski ali morda logistični problem. Če nimamo dovolj ljudi, da bi jih usmerjali, popisovali, oskrbovali, je to kadrovski problem. Če nimamo dovolj denarja, da bi kupili hrano zanje, je to finančni problem. Če za njihov sprejem nimamo dovolj strpnosti, je to kulturni problem. Če se na njihov prihod nismo dovolj dobro pripravili, je to organizacijski problem.

Begunci so dobro razkrili probleme slovenske družbe, bo že držalo. Ampak varnostnega problema ni na vrhu tega seznama. Razen če politiki vedo nekaj, česar nam ne povedo – kar pa je spet problem neke druge vrste. Problem pomanjkanja pokončnosti, iskrenosti in poguma.