Varšavski sindrom

Naključje je bilo, da je kolegij evropske komisije obravnaval vprašanje Poljske na istem zasedanju kot slovensko-hrvaško arbitražno sago, čeprav bi kdo lahko odkril povezave med obema primeroma. Glede Poljske evropska komisija sploh ni več mogla narediti nič drugega, saj bi bila drugače res na kocki njena verodostojnost. Poljski vladi v skoraj dveh letih od prvih jasno izraženih zadržkov ni uspelo vzpostaviti niti resnega dialoga o vprašanju pravosodnih reform.

Kot je pojasnjeval prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans, so morali ukrepati, da česa takega ne bi bilo še v kaki drugi članici. To, kar se dogaja na Poljskem, je v bruseljskih analizah onstran sprejemljivega. Ne glede na številne kritike kot po tekočem traku spreminja zakonodajo, s katero omogoča krepitev vpliva vlade v sodstvu. Poljski nihče ne more oporekati pravice do reformiranja pravosodja, a ne sme ogrožati vrednot, h katerim se je zavezala ob vstopu v EU.

Beneška komisija Sveta Evrope je ureditev, kakršno ustvarja nacional-konservativna vlada, primerjala kar s starim sovjetskim sistemom. Za Evropo je posebno boleče, da se takšne stvari dogajajo v državi, ki je s Solidarnostjo usodno zaznamovala bitko za svobodo v deželah varšavskega pakta. Evropska komisija je s sprožitvijo prve faze postopka v okvira 7. člena sicer res naredila zgodovinski korak, toda učinek prve sprožitve »jedrske opcije« ostaja povsem negotov. Komisija ima omejeno moč. Lahko pritisne na sprožilec, v naslednjih fazah postopka pa imajo vse niti v rokah države članice, ki se vsaj načeloma nočejo zapletati v takšne obračune. Kaj šele v sprejemanje sankcij. Odzivi Varšave so bili dvoumni. Varšava je še enkrat pokazala, da (še) ne namerava popuščati. Po drugi strani sporoča, da so pripravljeni na »pošten in odprt dialog«.

Bruselj se tveganju, da se bo postopek sfižil, ne more ogniti. Vprašanje je, ali se štiri petine članic res strinja o obstoju jasnih tveganjih za resne kršitve vrednot EU. Brez tega se postopek sploh ne more nadaljevati. Jarosław Kaczyński rad razpreda o vračanju suverenosti in si ravnanje evropske komisije razlaga kot vpletanje birokracije brez demokratične legitimnosti.

Kljub temu bo Varšava morala pokazati več voljnosti. Najpozneje, ko bodo na mizi druge stvari. Članica, ki je v zadnjih letih iz proračuna EU v povprečju dobila na leto 10 milijard evrov več, kot je vplačala vanj, bo na koncu le morala sprejeti pravila igre. Tudi poljsko prebivalstvo je, z izjemo res majhnega deleža dvomljivcev, nadpovprečno naklonjeno Uniji. Po vplivom tega in pritiska drugih članic se utegne poljski tanker le začeti počasi obračati.

Ker je EU bolj kot kaj drugega skupnost prava, ki temelji na spoštovanju pogodb, načel in vrednot, bi prepoznanje tega lahko vplivalo še na katero od drugih članic, ki ne spoštuje niti sodb mednarodnih sodišč. Slovenija ne more pričakovati, da bo evropska komisija sama opravila nalogo pri prepričevanju Hrvaške. Ne glede na negativne učinke zavračanja arbitraže na širitveni proces. Videti je, kot da le tožba pred sodiščem EU lahko premakne stvari z mrtve točke.