Tiskane izdaje
Prvi kadrovski poskus novega predsednika države Boruta Pahorja ni uspel.
Pravnik Miro Cerar je zavrnil njegovo ponudbo, naj se poteguje za četrtega varuha človekovih pravic. Cerarjeva odločitev ni presenetila. Kot pronicljiv in analitičen spremljevalec družbenega dogajanja, nemalokrat kritik oblastnih odločitev ne glede na to, kdo zaseda vrhove oblasti, bi se s sprejemom kandidature in izvolitvijo v državnem zboru vsaj za šest let odrekel možnosti nadaljnjega aktivnega civilnodružbenega delovanja.
Vodenje katere koli institucije brez dvoma terja samoomejitve, meje delovanja ti določata ustava in zakon. Cerar je presodil, da lahko glede varovanja človekovih pravic več prispeva v sedanji vlogi in kot aktivni član civilne družbe. Pa ne samo ko gre za človekove pravice, ampak tudi ko gre za druge izzive, ki so jih nakazali množični protesti in ki zahtevajo veliko državljanskega in osebnega poguma. Tudi ko je treba opraviti z očitki, ki jih je SDS sporočila ob omembi njegovega imena, da je kot nekdanji predsednik sodnega sveta soodgovoren za kršenje človekovih pravic.
Vsak od treh dosedanjih varuhov človekovih pravic je svojemu mandatu dal poseben pečat. Prvi varuh, nekdanji notranji minister Ivan Bizjak, je moral institucijo postaviti na noge. V šestih letih se je zameril vsem stranem, zato njegov poskus, da bi tudi v drugo bil na tem položaju, ni uspel. Nasledil ga je politično neobremenjen sociolog Matjaž Hanžek, ki je vodenju institucije dodal nekaj žlahtnosti in nekonvencionalnosti. Politika se je na to odzvala z osebnimi diskreditacijami, Hanžek drugič ni hotel več poskusiti. Psihiatrinja Zdenka Čebašek Travnik je predvsem z možnostmi, ki jih daje pravni okvir, postavljala zrcalo ravnanju oblasti in je ni med kandidatkami za ponovno vodenje institucije.
Zgodovina delovanja varuha in posameznikov, ki so bili na teh položajih, nedvomno potrjuje, da gre za službo z enim mandatom. Varuh kot moralna avtoriteta, ki oblastnim organom sporoča, kje so prestopili meje dopustnega ali pa da se gibljejo na njej, je nepriljubljena funkcija, čeprav njegova ravnanja nimajo izvršilne moči. Varuh nikogar ne more poklicati na odgovornost. A očitno; če delajo dobro, se zamerijo vsem. Toda pametna politika se na kritike ne odziva užaljeno, ne vrača z nizkimi udarci. Iz njih zna potegniti kaj dobrega. Toda to je nekaj, kar aktualni politiki nikakor ne moremo pripisati.
Predsednik države se zdaj pogovarja z vrhovno tožilko Vlasto Nussdorfer, tudi ustanoviteljico organizacije Beli obroč. Za to mesto se je že potegovala pred šestimi leti, a ni uspela. Pred štirimi leti je bila tudi ena od kandidatk za pravosodno ministrico Pahorjeve vlade.
Delo varuha, če mu priznamo verodostojnost in avtoriteto, mora slabo vest vzbujati pri vseh institucijah in njihovih funkcionarjih. A s tem soočenjem imamo pri nas resne težave. Zato se zna zgoditi, da bo do novega varuha še dolga pot.
