Več ali manj zgodovine?

Koliko dolgo zaprtih vrat, kakršna so letos odkrili v postojnskem hotelu, je še zaprtih, koliko prisluškovalnih gnezd in drugih skrivnosti še skritih, koliko jih je za zmeraj izginilo? Vprašanja, ki marsikomu zlahka razburkajo domišljijo. O rabotah komunistične tajne policije, Udbe oziroma Uprave državne varnosti, ki se ni – kot govorijo ohranjeni delci njene temne preteklosti – ustavila pred ničemer, kolektivni spomin precej ve, vendar vsega ne in verjetno ne bo nikoli.

Publicist Igor Omerza, ki se je trmasto lotil dolgoletnega brskanja po arhivskih dokumentih, je kot poznavalec oziroma – glede na njegovo nezgodovinarsko izobrazbo – resni ljubiteljski raziskovalec s poslanstvom že pred časom povedal, da je uničena večina Udbinih dokumentov. Ne vsi. Njegovo početje, odrešeno vsakršnega protokola zgodovinopisne metode, odprto tudi za naključne namige in odkritja, razkriva vse tisto, s čimer se peča ali bi se vsaj moralo uradno zgodovinopisje, le da to počne brez distance, brez občutka za kompleksnost zgodovinskega rastra, ki profesionalnim zgodovinarjem narekuje večno previdnost.

Zgodovinarji, katerih izjave o Omerzovi metodi smo objavili včeraj, poudarjajo ravno to, da je treba tudi dokumente, ki se zdijo verodostojni, postavljati v kontekst, ki ni zmeraj jasen, interpretirati torej z zavedanjem, da lahko naključen izbor dejstev še dodatno zamegli že tako ne ravno pregledno zgodovinsko sliko. Omerza ponavlja, da so dokumenti, ki jih navaja, pač avtentični, konec koncev jih je izbrskal iz državnega arhiva. Na takšen način je zmeraj korak pred zgodovinarji, ki se trapijo z umeščanjem dogodkov v vsakokratni kontekst, po tej plati zmeraj znova lahko slavi zmago že vnaprej. A kaj je zmaga? Čemu služijo iz arhiva izkopani dokumenti? Prepričanju, da je treba razjasniti s preteklostjo, ker sicer ni mogoč pogled naprej, ne gre odrekati veljavnosti. A vendar: kdaj je pravi čas za spoprijemanje s preteklostjo? Zmeraj? Zmeraj prepozno? Si mora vsakdo preteklost rekonstruirati sam? Je sprejemljivo, da deli javnosti ujčkajo svojo različico zgodovine – in so pripravljeni to ali ono v njej, kar jim ne gre v račun, gladko spregledati?

Vprašanja, ki jih priklicuje Omerza, niso od včeraj. Njegovo početje, dokler z njim pomembno ne vpliva na usode sodobnikov, se lahko zdi koristno na različne načine, ne le kot opomnik raziskovalcem na spregledana, zgodovinsko premalo obdelana področja, a ko se takšne publicistike oklene duh politike (in na to avtor ne more vplivati), se težave pojavijo same od sebe. V državi, v kateri je strankarsko zaznamovani šef obveščevalne službe korakal naokoli s kovčkoma tajnih dokumentov in v kateri se je znala arhivskega gradiva za svoje potrebe inovativno lotiti politična stranka, je vse mogoče. Od takih dokumentov bi lahko bila odvisna mehka ali trda lustracija, če bo kdaj prišel čas zanjo: osvežilna bi bila za nekdaj preganjane, hudo neprijetna za konvertite, ki jih ni malo. Kaj bolj boli, preveč ali premalo zgodovine?