Večna kanclerka in njeni palčki

Martin Schulz je že tretja socialdemokratska žrtev stranke.

Objavljeno
26. junij 2017 18.32
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
V dvanajstih letih svoje vladavine je nemška kanclerka Angela Merkel spremenila že veliko stališč, a jo Nemci vseeno vidijo kot garantko stabilnosti. Ali pa prav zato? Krščanskodemokratska političarka z vzhodnonemškimi koreninami in intelektualnim ozadjem analitične znanstvenice se zna prilagajati staremu ali pa zakoličiti novo, kar se ji pač zdi najbolj potrebno za ohranitev nemškega blagostanja in umeščenost z grozljivo zgodovino zaznamovane države v Evropo in v zahodne vrednote.

Tudi dve leti po izbruhu zgodovinske begunske krize, ki je z milijonom migrantov v iskanju varnosti in boljšega življenja dodobra pretresla državo, kanclerkina konservativna unija spet prepričljivo vodi pred levosredinskimi tekmeci in hkrati obračunava z nacionalisti Alternative za Nemčijo.

Nemškim socialdemokratom ni mogoče zameriti, če so obupani. Pod Angelo Merkel so preizkusili tako opozicijo kot sodelovanje v vladi ter v zadnji veliki koaliciji celo dosegli večino svojih socialnih programov, a volivci zasluge še naprej pripisujejo krščanskodemokratski prvakinji, napake pa se od nje odbijajo kot od teflona. Po Frank-Walterju Steinmeierju in Peeru Steinbrücku je zdaj kanclerski kandidat Martin Schulz videti že tretja socialdemokratska žrtev nemške kanclerke. Pri petnajstih odstotkih manj od CDU/CSU na raziskavah javnega mnenja se kot lanski sneg topi njegov ugled evropskega državnika, »Schulz-Effekt«, kot so Nemci imenovali njegov domnevni učinek, pa vse bolj postaja »defekt«.

Socialdemokratski kanclerski kandidat zadnje upanje vidi v političnem knock-outu. »To imenujem napad na demokracijo!« je konservativne tekmece obtožil pomanjkljive predstavitve svojih vsebinskih programov, zaradi česar naj bi v zakup vzeli celo manjšo volilno udeležbo. To so težke besede in kritiki Schulzu očitajo, da z njimi omogoča omalovaževanje resničnih sovražnikov demokracije. Pri CDU/CSU tudi opozarjajo, da bodo svoj predvolilni program predstavili že v začetku julija, državljani pa tako in tako vedo, za kaj se zavzemajo vladne stranke.
A bodo morali nemški konservativci paziti na ravnotežje med zagovorniki statusa quo in konservativno-liberalnimi zagovorniki novih reform, še posebej, ker je Schulz na kongres svoje stranke povabil tudi nekdanjega socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, očeta Agende 2010 in z njo drugega nemškega gospodarskega čudeža.

Socialdemokratska večina, ki ima raje ustvarjanje socialne pravičnosti s prerazporejanjem dohodka, se je »tovariša šefov« doslej odrekala, a je v minulih mesecih vse bolj opuščala upanje, da bo Martin Schulz nemški Bernie Sanders, Jeremy Corbyn ali Emmanuel Macron. Priznati morajo, da se kanclerka Merklova veliko uspešneje od Hillary Clinton, Therese May ali Françoisa Hollanda izogiba političnih napak, ki bi lahko povzdignile njene tekmece. Schröderjev nastop v Dortmundu kaže, da bo tudi nemški predvolilni spopad potekal brez rokavic, ideologija gor ali dol. To ni slabo za razčiščevanje stališč - če se bo lahko Nemčija v nasprotju z ZDA, Veliko Britanijo in Francijo izognila podtalnemu vpletanju drugih držav.