Večni prepirljivki

Nov zaplet med državama – tarča nesporazumov je po novem (ali bolje: po starem) krška nuklearka, tokrat zaradi kadrovskih nesporazumov v vrhu te strateške energetske institucije in milijonskih poslih, ki jih prinaša – ne sme biti presenečenje. Če odštejemo razumljive pomisleke slovenske strani o neprimernosti hrvaškega kandidata Dragana Marčinka in prav tako razumljive želje Hrvaške, da bi uravnotežila porabo investicijskega denarja nuklearke, za okoli 30 milijonov evrov na leto ga je, državi spet drsita proti znanemu scenariju. Nezmožnost normalnega dialoga pa vodi k nepotrebnim sporom, napetostim in predajanjem vročega kostanja tretjemu odločevalcu.

Ko se dim in megla, ki se vedno razpošilja iz obeh strani, da bi se prikrila resnična ozadja tovrstnih sporov (in v najnovejših brez politike, lobijev in prerivanja med najpomembnejšimi energetskimi igralci seveda ni šlo) razkadita, se skoraj praviloma izkaže, da je imela največ masla na glavi hrvaška stran. Tudi to je iz izkušenj, ki jih imamo z večkrat neverodostojno sosedsko politiko, eno od tradicionalnih pravil.

Vendar pa tudi to slovenske politike ne odvezuje odgovornosti. Da tudi takrat, ko se njihovi hrvaški kolegi igrajo, da nič ne vidijo in slišijo, vztrajajo pri dialogu, dogovorih in reševanju sporov za zeleno mizo. To je hudičevo težka naloga, ki zlahka spodleti, in takrat je čas, da se o tem natančno seznani slovenska javnost. Ko gre za jedrsko energijo, še posebno. To pojasnjevanje ne sme priti iz vrst energetskih igralcev, ampak najvišjih predstavnikov države.

In v teh pravilih transparentnosti in vlaganja energije v dialog mora domača politika storiti vse, da iz boja izide kot tisti, ki je naredil vse, kar se od verodostojnega partnerja pričakuje. Tako zdaj lahko pričakujemo izčrpno poročilo, kdo in kako je dobival milijonske posle in zakaj je Hrvaška dobila le njihovo petino. Kot je ključen tudi podatek, ali je Ljubljana storila vse, da bi se takšnim sporom izognila.

Kot rečeno, pa gre za le še en (serijski) nesporazum, ki je nastal zato, ker državi ne znata ustrezno komunicirati. Zapletlo se je v začetni fazi begunske krize, v kateri je Zagreb trdil eno (in nekomunikacijo s slovenske strani tudi dokazal), Ljubljana pa nekaj povsem drugega – da skoraj četrtstoletnega mejnega nesporazumevanja, ki smo ga kronali s prisluškovalno afero, niti ne omenjamo. Tako kot ni treba omenjati gospodarskih, trgovskih in še kakšnih prerivanj, vse do Ljubljanske banke.

Slovenski politiki bi bilo – z večjimi in manjšimi spodrsljaji – sicer treba priznati, da iz večine sporov izide kot gosposki in bolj civiliziran partner, a to Ljubljane, še manj pa Zagreba, ne odvezuje dolžnosti, da meddržavne odnose vzdržujeta na najvišji mogoči ravni. To je nacionalni interes obeh držav, obsojenih na skupno bivanje z neverjetno prednostjo, ki jo prinaša dejstvo, da nimata odprtih nobenih zgodovinskih in drugih ran in vse možnosti, da končno postaneta ključni zaveznici v regiji in Uniji. Njuna dolžnost je, da v odnosih iščeta najvišje standarde (so)delovanja. Takšne kot države Beneluxa in takšne, kot se za menda resni in ugledni članici EU spodobi.