Vélika predstava

Vsako jesen gledamo največjo geopolitično predstavo na svetu: v Palačo narodov se zgrinjajo desetine monarhov, predsednikov in premierov, sedež Združenih narodov postane prostor velike diplomatske igre in politične trgovine. Včerajšnje otvoritve zasedanja generalne skupščine ZN se udeležuje največ državnikov doslej, parada je letos, ko mineva 70 let od sprejema ustanovne listine svetovne organizacije, toliko večja. Vse oči so uprte v Vladimirja Putina, najavil je vojno proti Islamski državi, po več kot desetletju od njegovega zadnjega govora se vrača v generalno skupščino.

Ob jubileju pomnimo nepozabne prizore minulih sedmih desetletij: Fidela Castra in epski, štiriinpolurni govor leta 1960, Nikito Hruščova, ki je tolkel po mizi s čevljem, Huga Chaveza, ki je rekel Georgeu W. Bushu »hudič«, Moamerja Gadafija, ta je 2009. demonstrativno strgal kopijo ustanovne listine ZN. Toda ko gre za upravljanje svetovnih problemov, je svetovna organizacija v težavah. Tu so nakopičeni največji, najbolj trdovratni, malone nerešljivi problema sveta, z njimi se organizacija ukvarja previdno in počasi. Kadar hoče svet kaj rešiti na hitro, se velesile problemov lotijo same.

Zato je ob kubanskem predsedniku Raulu Castru, to je njegov prvi predsedniški obisk v Združenih državah, ob kitajskemu šefu države Xi Jinpingu, ki prvikrat sodeluje na zasedanju, in papežu Frančišku, ki je minule dni inavguriral razpravo o najbolj žgočih temah sveta – v ospredju Putin.

Nadel si je vlogo protagonista miru v Siriji, je docela nepredvidljiv, prihaja v kritičnem času, ko krepi podporo Bašarju al Asadu in Moskva povečuje vojaško podporo in navzočnost v Siriji. Kaj prinašajo te iniciative, kaj so nove in kaj stare prioritete Putina v vojni v Siriji, ostaja docela negotovo.