Velika razprodaja?

NLB, največja slovenska banka v delni državni lasti, težave rešuje z defenzivnostjo, umikom s trgov. Pred kratkim je objavila prodajo 40-odstotnega deleža v Banki Celje, pridružili pa so se ji tudi drugi lastniki zdrave in dobičkonosne celjske banke. Prodajo velikih deležev v pomembnih bankah in podjetjih – Abanki, Mercatorju, Delu, Heliosu, Savi, T-2 itd. – napovedujejo tudi nekateri njihovi prezadolženi zasebni lastniki.

Po grobih ocenah naj bi vrednost tistega, kar je že ali pa bo naprodaj v kratkem, znašala približno milijardo evrov. Ker je domačih prihrankov malo, bi bili kupci bank in podjetij pretežno tujci.

Pomemben vzrok teh prodaj je sporna odločitev vlade o preganjanju tajkunstva prek bank, torej z zaustavitvijo posojil podjetjem, v katerih so se izvajali problematični ali celo nezakoniti prevzemi. Namesto da bi proti menedžerjem, ki so kršili zakone, uvedli policijske in druge pravosodne postopke, podjetjem pa omogočili obnavljanje posojil in s tem tudi normalno delovanje, so bila v prvi fazi kaznovana predvsem podjetja.

Negativne posledice odločitve, ki sta jo kljub svarilom spomladi leta 2009 izsilila takratni minister za gospodarstvo Matej Lahovnik in stranka Zares, so se hitro pokazale. Banke so bile prisiljene zaseči delnice Mercatorja, Istrabenza, Pivovarne Laško in drugih podjetij, s katerimi so bila posojila zavarovana.

Zdaj Agencija za trg vrednostnih papirjev od bank že nekaj časa ultimativno zahteva, naj zasežene delnice prodajo ali pa izvedejo prevzem celotnih podjetij. Škodljivo in maloumno! Banke delnic oziroma deležev omenjenih navsezadnje niso zasegle, ker bi jih rade »parkirale« in izvedle tihi prevzem, temveč zgolj zato, da bi zavarovale svoje terjatve. Rade bi se jih tudi znebile.

Nerazumljiva je tudi prepoved Banke Slovenije, da si NLB ne sme pripojiti Banke Celje, češ da bi bila s tem kršena zapovedana struktura bančnega trga. Poznavalci pravijo, da je sedanja koncentracija bank povsem ustrezna. Kaj je torej guvernerja Kranjca vodilo v prepoved pripojitve, s katero bi se povečala tudi kapitalska trdnost same NLB? Strah pred zvito vrvjo, ideološka slepota?

Včasih brez prodaje sicer ne gre. V sedanji finančni krizi pa jo nekateri predstavljajo kot edino zveličavno rešitev. Gre za domnevo, da sedanji lastniki niso sposobni dobro upravljati podjetij in da je najbolje, da čim prej postanejo lastniki drugi, najbolje tujci.

Podobno logiko vsiljujejo tudi o državnem lastništvu. Država je menda a priori slaba lastnica in le s prodajo tujim lastnikom bi bilo mogoče preprečiti nedovoljene kadrovske in druge posege.

Res je, da so nekateri menedžerji ali domači lastniki v preteklih letih podjetja upravljali slabo ali predvsem v osebni prid. Ni pa to splošno veljavno pravilo. Ne drži niti domneva, da so podjetja v državni lasti a priori slaba, nekoristna. Kot tudi ni res, da drugih možnosti reševanja zahtevne situacije sploh ni.

Zelo kratkovidno bi zato bilo, če bi banke in pomembna podjetja prodajali na vrat na nos, ne da bi prej izkoristili vse možnosti, ki so na voljo. Ni jih malo, v sedanji krizi jih uporabljajo vse države. Marsikaj lahko naredita Kad in Sod. Mogoča je tudi ustanovitev zasebnega sklada, ki bi upravljal zasežene deleže podjetij, kar predlaga minister Gaspari.

Posebno premišljen pristop zahteva premoženje, ki ga ima v bankah in podjetjih v obliki kapitalskih naložb država, saj je zanjo (kot za vsako drugo državo) dragocena oblika strateškega zavarovanja. Država ima pri obvladovanju javnih financ več manevrskega prostora. Če takega premoženja nima ali ga ima malo, je na milost in nemilost prepuščena velikim posojilodajalcem in mednarodnim finančnim institucijam.

Premoženjska bilanca Slovenije je bila še leta 2004 zgledna. Dolgoročni javni dolg je bil skoraj stoodstotno pokrit z dolgoročnimi lastniškimi deleži in finančnimi sredstvi države.

V nekaj letih se je položaj zelo spremenil – pokritje je le še okoli 75-odstotno. Če bo država deleže v podjetjih lahkomiselno prodajala, se bo razmerje hitro poslabšalo, kar bo vplivalo tudi na njeno bonitetno oceno.

Slovenci smo pred dvajsetimi leti, ob prehodu v kapitalizem, svet dojemali precej manj naivno in lahkomiselno kot zdaj. V gospodarstvu se ni vse sukalo samo okoli dobička, lastniki in menedžerji so mislili tudi na razvoj bank, podjetij in države.

Zdaj vleče vsakdo v svojo smer – v kolektivno in lastno škodo. Vlada pa nima dovolj moči in avtoritete, da bi v kali zatrla grožnjo velike razprodaje.