Veliki vatikanski reformator

Zavedam se, marsikomu ne bo po volji trditev, da je Jorge Mario Bergoglio veliki reformator. Take bi potrebovali marsikje, ne samo v Katoliški cerkvi, kjer je že dobrega pol leta papež, vrhovni poglavar in vrhovni svečenik. Šef vlade in države, tudi duhovni vodja milijarde vernikov.

Še manj bo marsikomu po volji že kar predrzna misel, da je Jorge Mario Bergoglio osebnost leta 2013. Ameriškemu predsedniku Obami so pred leti, ko se je samo pojavil na sceni, že podelili Nobelovo nagrado za mir. Niso mu je mogli več vzeti, ko so ugotovili, da volk dlako menja, nravi pač ne. Frančišek ne kliče k nobeni vojni, le okostenele navade in strukture spreminja.

Rim res ni več središče sveta, kakor je bil nekoč. Tudi Vatikan še zdaleč nima več vpliva, kakor ga je imel, še posebno ne v Evropi. Jorge Mario Bergoglio pa je s svojimi reformami in prvimi smelimi potezami storil, da mu ploskajo tudi že muslimani. Agnostiki so mu morda zaploskali med prvimi. Včasih se zazdi, da jim piha na dušo, da se v nekaterih stvareh bolj strinja z njimi kakor s svojimi najbližjimi škrlatnimi podaniki. Saj, morda agnostike samo vabi v svoje vrste, poreče marsikdo. Morda. Morda pa je res tako zelo širokih obzorij, da Rimu spet odpira nove razsežnosti. Z rušenjem notranjih berlinskih zidov, z zanikanjem okostenelih prepričanj, ki v resnici nimajo nič opraviti s cerkvenimi dogmami, samo z zagledanostjo vase, vsemogočnostjo, tako značilno za svet onkraj obzidij.

V cerkvenih vrstah, med poklicnimi kleriki, je bilo do letos velikokrat slišati napol zares, napol v šali izrečene pripombe, da je vreden milijona evrov nagrade, kdor ugotovi, kaj v resnici misli jezuit. Frančišek, ki je prvi jezuit med papeži, govori zelo naravnost, v skrivnosti zavite okrožnice je zamenjal z intervjuji za medije. To je prinesel že s seboj, iz Argentine, kamor se je preselila njegova družina pred dobrimi osmimi desetletji.

Že v Argentini je govoril široko, vseobsegajoče, novinarjem je odgovarjal na vsa, skoraj vsa vprašanja, vsaj zdi se, da tudi odkrito. Svoje poglede, na trenutke sicer tudi tradicionalne, na trenutke pa že kar liberalne za vatikansko razumevanje sveta, je razkrival, pa čeprav se je zavedal svoje argentinske vsakdanjosti, zapletene in težke kot malokatera, prav gotovo pa tudi dejstva, da je del še bolj zapletenega mehanizma v vrhovih Katoliške cerkve.

Kar se zadnje čase dogaja za obzidjem, kjer Frančišek živi v nasprotju s papeškimi navadami, je spreminjanje. Seveda, laže mu je kot drugim politikom na svetu, ki bi tudi radi kaj reformirali. Papež ima pač monarhično, brezmejno oblast. Lahko pa mu vseeno ni. Njegovi finančni nadzorniki ne iščejo največjih prestopnikov in grešnikov med natakarji in picopeki. O izvoru denarja sprašujejo tudi najvišje prelate, najprej njih. Tekoče račune črtajo s seznama svoje banke, ko ugotovijo, da računi in vsote na njih ne pripadajo klerikom, ampak čudnim imenom in čudnim naslovom. Iz vsemogočne gospode rimske kurije dela svoje tajništvo. Ga povabimo še v Evropo, med bruseljske škrice? Ga povabimo še k nam?