Veliko križišče

Slovenija je velika in pomembna država s strateško lego. Zveni pretirano? Za številne ozkoglede seveda, za načrtovalce tranzitnih poti pa nikakor ne. Po električnih vodih skozi državo teče dvakrat več energije, kot je porabimo doma. Po avtocestah se valijo nekajkrat večje količine raznovrstnega blaga, kot ga prodajo trgovine pri nas. Cenejša energija, surovine, naprave in hrana tečejo v odprta usta, ki se jim reče Italija, avtomobili, počitniške prikolice in čolni pa do slane vode južneje od nas. Po tem smo vsekakor veliki.

A imajo dvomljivci tudi prav. Nerazumno majhna je Slovenija po iztržku od vse te tranzitne pomembnosti. Če dodamo še to, da je ta košček evropskega kopnega še zelo biotsko pester, kar bi rada vsa Evropa ohranila nedotaknjeno, je razlogov za nezadovoljstvo še več. Novi prvi mož elektroenergetskega omrežja Aleksander Mervar pravi, da bi morali za daljnovode plačevati tisti, ki jih uporabljajo. Že tako velik uvoz in zato višje cene elektrike v Italiji dvigajo tudi cene v Sloveniji – zakaj bi torej državljani plačevali še za dodatne zmogljivosti? Zakaj bi plačevali za nove avtoceste, če se bodo po njih vozili romunski tovornjaki in uničevali našo zeleno bit?

A Evropska unija na to uho slabo sliši. Trg mora biti enoten, države ne smejo omejevati pretoka blaga in ljudi, pa tudi če to pomeni, da gradijo daljnovode in ceste za druge. Imela bi zelen vrt z raznovrstnimi bitji, vendar zato ne bi dala vreče evrov za razvoj. A ni za vse kriva Evropi. Slovenija je namreč vedno le slepo ubogala, ne besno protestirala zaradi evropskih odločitev, ki bi bile očitno slabše od slovenskih. V teh časih pa je treba tiste, ki so tiho in delajo, še nekoliko obremeniti. To je glavna težava te države tudi danes. Nimamo lastne strategije in ne vemo, kam in kako bi šli.