Veliko odpiranje

Doktor Qiu iz zgodbe slavnega pisatelja Lao Sheja je v rokah vedno držal skalpel. Ko je k njemu prišel moški s hemeroidi, ga je prepričal, da mu bo majhna operacija olajšala življenje. Hitro se je z njim dogovoril za ceno posega in se lotil dela.

Bolnik je zakričal, ko mu je zdravnik pri polni zavesti zarezal v meso. »Anestezija?« se je začudil zdravnik in z nožem zamahnil po zraku. »O tem se pa nisva pogovarjala.« In se je račun brez dolgega pogajanja ustrezno zvišal.

Ne bi bilo slabo, če bi evropski voditelji malo prelistali Lao Shejevo zgodbo – njen naslov je Veliko odpiranje –, preden se s predsednikom Hu Jintaom dogovorijo o ceni kitajskega sodelovanja pri reševanju evra. Sicer utegne biti neznosno boleče ali zelo drago.

Evropejci so, povsem pravilno, Kitajsko pozvali, naj za reševanje dolžniške krize držav, kakršna je Grčija, nameni del svojih deviznih rezerv. Navsezadnje je azijska sila velik delež svojih rezerv v znesku 3200 milijard dolarjev zaslužila na evropskem trgu, na katerem ustvari 280 milijard evrov presežka na leto. Ne bi pa smeli zanemariti tudi dejstva, da se je gospodarsko nazadovanje dela Evropske unije začelo ravno takrat, ko so na evropski trg prišli cenejši azijski ladjedelci in močnejši kitajski lastniki ladij, ko so se pod navalom poceni kitajskih čevljev začeli dušiti španski čevljarji, ko se ni več izplačalo karkoli izdelovati, ker je postalo »bolj racionalno« kupiti … najpogosteje iz Kitajske.

Vsega tega seveda niso krivi Kitajci. Samo prilagodili so se svetovnemu redu. Zdaj pa se bodo prilagodili tudi krizi tega reda, in sicer tako, da bodo s skalpelom v roki trgovali naprej. Če hočete finančno pomoč, pričakujemo politično popuščanje. Ne sprejemajte dalajlame! Ne podeljujte Nobelove nagrade kitajskim oporečnikom! Roke stran od Tajvana! Tehnologije brez zaščite intelektualne lastnine! Niti besedice o človekovih pravicah! Volvo … ne, to so že kupili, morda Saab. Morda stolp v Pisi … ne, še bolje Eifflov stolp, ta ne stoji postrani.

Kriza pa lahko zares postane priložnost za veliko odpiranje Evrope Kitajski. Zakaj ne bi stara celina sprejela kitajskih naložb, ki bi ustvarjale nova delovna mesta? In zakaj ne bi že enkrat opustila svoje nesmiselne arogance v odnosu do Azije?

Če bi Evropejci zares sprejeli Kitajsko kot enakopravno sogovornico, bi od nje zahtevali, naj bo odgovorna partnerica. Naj poviša standard svojih državljanov, da bi si lahko kupovali grške oljke in italijanske čevlje. Naj ne manipulira na svetovnem trgu s svojimi državnimi podjetji, oprtimi na nepregledne subvencije. Naj, skrita za Velikim zidom, ne govori proti evropskemu protekcionizmu.

Hu Jintao ima prav, ko pravi, da Evropska unija lahko in mora sama rešiti svoje težave. Ve pa tudi, da je Kitajska lahko in mora biti del te rešitve. Ker je del težav. Krize tokrat ni mogoče odstraniti s skalpelom doktorja Qiuja, temveč z obojestranskimi reformami bolnika in zdravnika. In nikakršne anestezije ne bo. Oba bo bolelo.