Veš, medij, svojo pot?

Za novi svet, ki prihaja, bi potrebovali več kot le sprotne in od politične volje odvisne odgovore.

Objavljeno
27. november 2012 20.36
Klara Škrinjar, notranja politika
Klara Škrinjar, notranja politika
»Novinarstvo trenutno preživlja nekakšno industrijsko revolucijo kot v 17. in 18. stoletju, ko so se pojavljale zelo velike spremembe na področju tovarn, izkopavanja rud.« Robert Freeman, BBC, na medijskemu festivalu v Ljubljani.

Tehnološke spremembe, ki povzročajo strukturne spremembe v panogi, se v zadnjem desetletju pojavljajo hitreje, kot si je kdorkoli upal napovedati, predvsem pa hitreje, kot so si zlasti medijski ustvarjalci želeli priznati. Če stalno iščemo odgovor na vprašanje, koliko se z vsako novostjo življenjska doba časnikov skrajšuje, bi po isti logiki zdaj moral nastopiti tudi že trenutek, da bi si isto vprašanje postavili za televizijo.

A vprašanje mogoče ni pravo. Medijski prostor se resda spreminja hitreje kot kdaj koli prej, toda napovedovanje smrti njegovim ključnim akterjem se vsaj za zdaj zdi pretirano. Vsi, ki so nekoč že imeli prednost, so namreč še vedno živi, četudi ne vsi najbolj zdravi. Od časnikov, radia, televizije in spleta, do katerega je mogoče zdaj dostopati z vse več medijskih naprav. A kar je še pomembnejše - za dostop do vsega, kar za (vsakdanje) življenje potrebujemo, je dovolj imeti le eno teh naprav.

To je odsev današnjega časa in indikator nujnosti sprememb v medijih, ki bodo, tako kot nekoč industrijska revolucija na drugih področjih, korenito spremenile novinarsko delo in ga, ne zatiskajmo si oči, najverjetneje tudi kvantitativno oklestile, hkrati pa vključile vse njegove pojavne oblike.

O nujnosti sprememb še najbolj govori kriza zlasti resnih tiskanih medijev, ki ni zgolj gospodarska, ampak predvsem strukturna. In neizprosna. Nazadnje je zahtevala še dve novi žrtvi: nemški poslovni dnevnik Financial Times Deutschland in malo pred njim dnevnik Frankfurter Rundschau.

Spremembe bo zato marsikateri izmed medijskih lastnikov moral uvesti, če bo dolgoročno želel preživeti; novinarji, ali še bolje uredništva, pa jih sprejeti oziroma postati njihova aktivna komponenta. Da, tudi pri na prvi pogled tako postranskih zadevah, kot je vključenost v socialna omrežja, kar spet ne sme biti razumljeno kot preobilje informacij, temveč komplementarnost vsebin.

Prav ta so, kakorkoli že, postala ena izmed novodobnih novinarskih orodij. Slavna revija Time je pred kratkim na naslovnici objavila Instangram fotografijo orkana Sandy, torej fotografijo, posneto z aplikacijo, ki je obenem tudi nekakšno slikovno socialno omrežje.

A ključna popotnica vsem novostim je temeljit razmislek, ki mora biti v smislu tehnoloških sprememb nujno opravljen in nato tudi uresničen - o ohranitvi zaupanja vrednega novinarstva; tudi na vseh netradicionalnih platformah in v poplavi surovih, rumenih in banalnih informacij, ki nas obkrožajo.

Pri tem bi se morala tudi država, z jasno medijsko politiko (ki je Slovenija nima), odločiti, ali želi imeti demokratične in neodvisne medije ali - pač ne. Del tega odgovora, čeprav občasen, je mogoče razbrati iz vladne namere po dvigu davka na dodano vrednost za tisk in nato umiku, del ga bo mogoče najti tudi v njenem posegu v mesečni RTV-prispevek. A za novi svet, ki prihaja, bi potrebovali več kot le sprotne in od politične volje odvisne odgovore.