Tiskane izdaje
Obeti novih prioritet v zaposlovalni politiki države so spodbudno znamenje. Z evropsko agendo zaposlovanja mladih se bo predvidoma sprostilo tudi nekaj milijonov evrov izdatkov, ki bi jih država morala porabiti predvsem za iniciacijo zasuka v delovanju institucij socialne države.
Grozeča rast brezposelnosti med mladimi, ki se kot požar širi po Evropi in pri kateri so brez učinkovitega ukrepanja države in civilne družbe ogrožene cele prihodnje generacije, zahteva pri nas popolnoma nov način državnega izvajanja programov zaposlovanja. Ti morajo odgovoriti na potrebe današnje in prihodnje realnosti mladih na trgu dela. A realnost je takšna, da so dolgoletni (pod)izvajalci programov zaposlovanja (p)ostali del klientelistične mreže v javnem sektorju, kjer se sredstva delijo po poznanstvih in pripadnosti določeni kliki. Aktivna politika zaposlovanja je takšna le po imenu, v praksi je prevečkrat zreducirana na birokratsko deljenje sredstev, učinki pa so v najboljšem primeru vidni v dvomljivi statistiki, in ne v usodah ljudi. Potreben je torej premik od uradniške strukture in samozadostnega delovanja socialnega sistema k ljudem, ki naj bi jim ta služil.
Prva ovira je, da država, ki še vedno izvaja oktroirano fiskalno konsolidacijo, kljub iskreni nameri ministrice za delo Anje Kopač Mrak za to kratko malo nima dovolj denarja. Zaradi razvlečenih in nesistematičnih varčevalnih posegov v javne izdatke v preteklosti ji v letošnjem rebalansu ni uspelo zagotoviti dodatnih sredstev za uresničevanje svojega pravega nacionalnega interesa, torej zagotavljanja nujnih možnosti za prihodnost mlade generacije, od izobraževanja do pereče stanovanjske problematike.
V procesu zategovanja pasu je vse bolj viden družbeni konflikt, ki tli tudi v trenutni koaliciji, vedno znova pa se zaostri ob strukturnih reformah, ki bremena financiranja državnega aparata prenašajo med družbenimi skupinami. Stranki Desus je ob delitvi proračunskega denarja doslej namreč skoraj vedno uspelo ubraniti sicer legitimne interese upokojencev, sindikati branijo predvsem interese svojega večinoma postaranega in za nedoločen čas zaposlenega članstva, delodajalci in lastniki, ki razvoj razumejo izključno kot nižanje stroškov dela, branijo interes svojega dobička, mladim pa ostaja tranzicijsko oplenjena družbena pokrajina brez služb in dela.
V tem medgeneracijskem soočenju se bo treba spopasti s še eno institucionalno oviro. Ne le da interesi mladih nimajo svojih pravih političnih predstavnikov v strankah, nimajo jih niti v lastnih največjih organizacijah. Ukvarjanje študentskih organizacij s hotelirstvom je v sedanjih razmerah škandal, s takšnimi potezami pa same pospešeno zapravljajo legitimnost za svoj obstoj.
Nezadržni veter sprememb čedalje močneje piha v obraz vseh političnih, državnih in civilnodružbenih institucij, sistemov in organizacij, ki ne opravljajo svojega poslanstva pri zagotavljanju osnovnih razmer za delovanje družbe in dostojnega življenja državljanov.
