Videti očitno

Bodo ustavni sodniki, zadnja instanca, ki lahko zaustavi to referendumsko norost, kos preizkušnji? To ne bi smelo biti pretežko: vzročna zveza med zaustavitvijo reforme in možnim javnofinančnim polomom je dobro vidna in dokazljiva. Bodo sodniki videli, kar je očitno?

Objavljeno
19. februar 2011 21.31
Mija Repovž, Nedelo
Mija Repovž, Nedelo
Sindikati, ki reformi nasprotujejo, in so referendum predlagali, trdijo, da ga ustavni sodniki ne bi smeli preprečiti. Vlada, ki se upravičeno boji, da bi ljudje oziroma manjšina, ki bi na referendum sploh prišla, reformo zavrnila, pa ustavnemu sodišču predlaga, naj referenduma ne dovoli.

Poglejmo si ključne argumente obeh strani pobliže, saj so podrobneje redko predstavljeni.

Dušan Semolič je v obrazložitvi zapisal, da bistvo sindikalnih argumentov »ni v tem, da morda vlada nima prav, ko opozarja na nujnost pokojninske reforme, vendar to še ne pomeni, da je njen predlog ustavne prepovedi referenduma ustavnopravno utemeljen«. Hkrati so sindikati prepričani, da »ustavno sodišče ni organ, ki bi odločal o verjetnih fiskalnih in proračunskih dejstvih v prihodnjih 50 letih. Vlada bi imela 'case' pred ustavnim sodiščem le, če bi dokazala, da bi zavrnitev reforme imela neposredno in dokazljivo vzročno zvezo z vzdržnostjo pokojninske blagajne tukaj in zdaj.« Skratka, povzamejo sindikati, »vlada ima mogoče prav, ampak o tem ne more ugibati ustavno sodišče. Vlada mora ljudi prepričati na referendumu.«
Semolič pravi tudi, da zaustavitev reforme ne bo pomenila posega v pravico do socialne varnosti, češ da tega, kakšna naj bo pravzaprav socialna varnost prebivalstva, ustava podrobno ne določa, ampak parlament. O takem posegu bi lahko govorili le, če bi bila pravica do pokojnine »v pretežni meri izvotljena« ali pa »en bloc odpravljena«. To pa se ne bo zgodilo, četudi bo reforma na referendumu padla.

Glede finančnih vidikov zaustavitve pokojninske reforme se sindikati sklicujejo na stališča nekaterih ustanov ali osebnosti, posebno močno pa na znani poslovni časopis. »Da so vse napovedi vlade, da bo konec s pokojninsko blagajno, če ne bo sprejeta prav ta reforma, pretirane, lepo pokaže preprost, a poučen članek v dnevniku Finance. Novinarji Financ pokažejo vrsto postavk, ki jih ima vlada v proračunu, ki niso nenadomestljive in katerih sredstva bi lahko, če bi želela, preusmerila v financiranje pokojninske blagajne. Istočasno pa bi bil učinek pokojninske blagajne neposredno na državni proračun minoren (okrog 37 milijonov evrov).«

Minister za delo Ivan Svetlik je v pisni izjavi ustavnemu sodišču v primerjavi s sindikati bolj jedrnat in manj pompozen. Pove, da pobrani prispevki za pokojnine ne zadoščajo. Država za pokojninsko blagajno že zdaj na leto prispeva 1,4 milijarde evrov oziroma tretjino denarja za pokojnine.

Svetlik tudi opozarja, da je socialna varnost vezna posoda. Obotavljanje s pokojninsko reformo bi pomenilo, da bo treba znižati druge socialne pravice: socialne pomoči, subvencije za otroško in družinsko varstvo, štipendije, nadomestila za brezposelne, morda pa celo plače državnih in javnih uslužbencev. Država se za ohranjanje socialnih pravic ne more zadolževati, pravi.

Tu pa so še druge negativne posledice. Če reforme ne bo, se lahko, pravi Svetlik, zniža bonitetna ocena kreditne sposobnosti Slovenije. Agencija Standard&Poors, ki je decembra dala zadnjo tako oceno, te sicer ni znižala, je pa dodala slabo napoved za naprej.

»Zvišanje cene zadolževanja zaradi znižanja bonitetne ocene je mogoče relativno natančno napovedati na podlagi izkušenj držav evroobmočja, ki se jim je v zadnjem letu znižala bonitetna ocena,« opozarja Svetlik. Grčija in Irska brez jamstva EU sploh ne dobita posojil, Portugalska in Španija plačujeta tri, Ciper in Madžarska pa 1,5 odstotka višje obrestne mere kot prej. Z znižanjem bonitetne ocene za eno stopnjo bi se posojila državi Sloveniji podražila za en odstotek, kar bi samo v letu 2011 pomenilo dodatnih 30 milijonov evrov. Poslabšanju bonitete bo, tako pravi Svetlik, sledilo novo krhanje zdravja javnih financ, »kar bi močno povečalo verjetnost t. i. grškega scenarija«.

Svetlik posebej poudarja, da se bo v prihodnjih letih upokojila generacija, bolj številna od katere koli prej ali poslej (baby-boom generacija, op. p.). Ta generacija ima, pravi, interes, da se upokoji po starem pokojninskem zakonu, breme pa prenese na prihodnje generacije. Če bi se to zgodilo, bi bila medgeneracijska solidarnost, ki sicer ni ustavna kategorija, lahko ogrožena. To bi bilo slabo za socialno državo pa tudi družbo v celoti.

Sindikati so, čeprav bodo to neradi priznali, referendum zlorabili. Njihova argumentacija je šibka, zato jo zdaj zavijajo v gosto pravniško latovščino in grmeč populizem.

Bodo ustavni sodniki, zadnja instanca, ki lahko zaustavi to referendumsko norost, kos preizkušnji? To ne bi smelo biti pretežko: vzročna zveza med zaustavitvijo reforme in možnim javnofinančnim polomom je dobro vidna in dokazljiva. Bodo sodniki videli, kar je očitno?