Vihar v skodelici riža

Prejšnji teden si je Wen opasal predpasnik in v nekdanjem revolucionarnem oporišču v revni pokrajini Anhui kmetom skuhal juho. Spraševal jih je, kakšne so njihove življenjske težave, in obljubil, da bodo vzpostavili nadzor nad inflacijo. Revolucija je pred več kot šestimi desetletji neusmiljeno postavila kapitalizem na eno in socializem na drugo stran, zdaj pa se je očitno vrnila tja, od koder je začela svoj pohod: k previsoki ceni hrane.

Ko so kitajski voditelji ob skodelici riža in novoletnih posladkih vsaj s kotičkom očesa spremljali, kako se trg Tahrir spreminja v krvavega sorodnika Tiananmena, so vedeli, da morajo tako islamisti kot demokrati, tako Mubarakovi privrženci kot nasprotniki diktature jesti in nahraniti svoje otroke in da se te korenine bližnjevzhodnega viharja nekje pod polji širijo prek vseh držav v razvoju, v katerih se z gospodarsko rastjo polnijo skorumpirani žepi, zaradi vse višjih cen pa praznijo osiromašeni želodci.

Hrana je resnično draga kot še nikoli v zadnjih dveh desetletjih. Vsaj za letos nihče ne vidi prave rešitve, saj se je že v prvem mesecu vse občutno podražilo. Svetovna banka je pred dvema letoma objavila podatek, da je na svetu 870 milijonov ljudi, ki trpijo lakoto ali so podhranjeni, po zadnji oceni FAO (Organizacije za hrano in kmetijstvo) pa zdaj število teh ljudi že presega 925 milijonov.

Vsi ti prazni trebuhi so seveda v državah v razvoju. Je pa vprašanje, kdo si bo v teh nemirnih družbah, kjer se v želji po spremembi že preliva kri, pripasal predpasnik in skuhal kuskus, spekel hlebček ali zamesil praznični kruh ter tako simbolično obljubil, da lonci ne bodo ostali prazni in da glavam ne bodo ponudili skrajne duhovnosti kot anestezijo za lakoto.

Kadar ljudje nimajo dovolj hrane, je opozorila Josette Sheeran, izvršna direktorica programa ZN za hrano, je ena opcija upor, druga pa emigracija. Ko upor ne prinese nič boljšega in ko ni več države, v katero bi se lahko izselili, tem ljudem preostane le še to, da umrejo. »Zato moramo pripraviti boljši načrt delovanja,« je poudarila.

Narava nikomur več ne prizanaša. Po silovitem sneženju v Ameriki in poplavah v Avstraliji se lahko cene žitaric in sladkorja, posledično pa tudi jedilnega olja in mesa, le še zvišujejo. Na Kitajskem je suša na severu države zimske posevke tako uničila, da se azijska sila, ki je s svojo zgodovino politično izzvane lakote upravičeno obsedena z »zadostnimi količinami hrane«, že ozira okoli sebe in preverja, kje bi lahko kupila žito, preden bodo države, ki ga pridelujejo, znova ustavile izvoz, kot so to storile med krizo leta 2008.

Revolucija, ki se na azijskih in afriških tleh zdaj kuha v skodelici riža, utegne kot alternativo za neuspešni kapitalizem (znova) ponuditi socializem, je pa vprašanje, kako bi se njegova različica uveljavila med lačnimi množicami 21. stoletja.

Kitajska že dolgo sanja o tem, da bi prevzela vodstvo tretjega sveta, vendar pa zdaj – še zlasti po finančni krizi – pravzaprav vodi prvi svet, tisti, ki ima v svoji blagajni največ denarja. Azijska sila je trenutno celo na čelu držav, ki iz finančnega viharja izstopajo s hitrejšimi koraki od vseh drugih. In čeprav je po svoje lokomotiva globalnega okrevanja, po drugi strani prav njena dinamika razvoja, pomešana s klimatskimi nemiri globalnih razsežnosti, povečuje pritisk na vse trge, s tem pa tudi na ceno hrane, ki je v današnjih časih ne more biti toliko, da ne bi bil odločilni dejavnik tisti na koncu tržne verige, ki lahko iz globokega žepa plača, kolikor se za določeno stvar zahteva, zato ker si s tem ne ublaži le lakote, temveč hkrati zadovolji tudi potrebe svoje varnosti.

Nekdo je že opazil, da arabske države ni razburkala globalna finančna kriza, temveč azijsko bogastvo, ki jih je pregnalo s svetovnih trgov. S tem se nikomur ne pripisuje krivda, se pa poziva k večji stopnji odgovornosti velikih na poti k olimpijskim višavam. Ni dovolj nadeti si predpasnik in s kmeti kuhati novoletno juho, za katero je sestavine kupila bogata država. Če bodo Kitajska in drugi azijski zmaji vse krize reševali predvsem s svojo gotovino, bo dobil vihar v skodelici riža biblijske razsežnosti. Ko se bo to zgodilo, pa ne bo smiseln noben načrt delovanja.