Tiskane izdaje
SDS je na svoji spletni strani ljudi nagovorila k ponarejanju potencialno predragih cestninskih vinjet. Bodo vinjete res predrage? Zelo verjetno da, posebno če bodo te po novem res najdražje v Evropi. Toda javno pozivanje k ponarejanju in kršenju zakonov?
Če kaj državo dela državo in če jo kaj kvalificira kot demokratično, je to njena stroga formalnost in privrženost vladavini prava. Stranke niso sestavile državnega zbora zato, ker se je to nekomu zahotelo, ampak zato, ker jih predvideva ustava, ki je nastala po demokratični volji državljanov. Vanj so vstopile formalno in po zakoniti poti in prisega poslancev je, da bodo v njem in v državi varovali ustavnost in zakonitost. Tudi stranke se na podlagi zastopanosti v državnem zboru v pomembnem delu financirajo iz državnega proračuna, torej iz denarja, ki ga ljudje (spet po normi v parlamentu sprejetega zakona) namenjajo zanje. Povsem jasno je, da s tem, ko neka stranka poziva h kršenju zakonov, spodkopava tudi formalne razloge za svoj lastni obstoj. Seveda pa pod vprašaj postavlja tudi svojo legitimnost.
Pustimo ob strani dejstvo, da je vinjetni sistem uvedla prva Janševa vlada v mandatu 2004–2008. To je bila pravzaprav ena njenih modrejših potez, kajti ideja pretoka ljudi in njihova delovna mobilnost sta se na ta na način okrepili. Cestninjenje po kilometru je bilo odločno predrago za tiste, ki so delovna mesta iskali dlje od svojega doma, in (spet) »vinjetna solidarnost« je zanesljivo šla na roko bolj odprtemu gospodarstvu. Zdaj smo pri drugi stvarnosti, ko vsi družbeni deležniki logično stojijo na okopih pridobljenih pravic in ko vlada za sanacijo krize denar raje išče pri draženju goriv, cestnin itn. kakor pri pokojninah. Pri tem dela velike napake, kajti večkrat se zdi, da ohranjanje krhke vladne koalicije zahteva več koncesij kot sama ekonomska kriza.
Toda prizorišče spopada s takimi logikami je parlament, njegovo prizorišče je okvir ustave in zakonodaja in kakor koli že so deležniki tega političnega procesa izrazito slabi in večkrat povsem nedržavotvorni, si skoraj nihče ne dovoli (ali upa) državljane pozivati k direktnemu kršenju pravnega reda. Od kod SDS ta črni privilegij nenehnega podpihovanja vojne vsakogar zoper vse?
Verjetno je v tem videti aktualnost novega projekta, ki ima ambicijo uokviriti strasti vojn in se pokloniti njihovim žrtvam: spomenika žrtvam vseh vojn, o katerega postavitvi prav zdaj potekajo razprave. Med njim in vinjetami vsaj na prvi pogled ni skupnega imenovalca. Toda posredi med njima gre logika krize, ki iz ljudi izbeza skrita in pritajena čustvovanja in ta, ki na ravni države kličejo po racionalnih prijemih. Čemu, če ne racionalnosti, je pravzaprav namenjena pravna ureditev države? Spoštovanje njenih okvirov je prav instrument racionalnega reševanja problemov, ki je končno najučinkovitejše in – če govorimo v aktualnem jeziku – tudi najcenejše. Kdor sprejme to logiko, ima proti neželeni vladi najmočnejše orožje. To vendar spada k abecedi ustavne demokracije. Drugo sodi k simboliki spomenikov in bržkone imajo prav tisti, ki trdijo, da dogovorjene spomenike potrebujemo bolj, kot si mislimo.
