Če bi proučevalo katero drugo področje, bi morda ugotovilo enako. A zdravstvo ljudi zanima, na zdravje se odzivajo čustveno, in to pride prav marsikomu, predvsem pa tistim, ki hočejo manipulirati.
Računsko sodišče v reviziji opazuje samo nekaj pokazateljev in ne omenja zdravstvene reforme, torej sprememb za boljše delovanje zdravstva. Toda ko zapiše, da je Slovenija le tretjino obdobja premogla načrt za razvoj zdravstva, pove vse o reformi in državi. Država je tretjino časa vedela za svojo smer, dve tretjini pa ne. Kdor ne ve kam, težko najde pot tja. In takšni so slovenski politiki. Ne vedo kam, pa so breme na hrbtih bolnikov in se borijo za to, kdo bo pridobil več glasov zase z udrihanjem po zdravstvu. Preden govorijo o zdravstvu, bi se morali najprej pogledati v ogledalo.
Zagrizena bitka med javnim in zasebnim, ki jo spodbujajo politiki, že 25 let povzroča cepetanje zdravstva na mestu. Potencial, ki ga je še včeraj premoglo slovensko zdravstvo, ugaša. Kot iz nerazvitih vzhodnih držav zdaj zdravniki bežijo tudi iz Slovenije.
Zdravstveni ministri nikoli niso vodili samostojne politike. Vedno sta jo določala ministrstvo za finance in premier. Misel, da izvoljeni predstavniki ljudstva vedo, kaj je za ljudstvo dobro, se izkazuje za napačno. Kot tudi ni videti, da bi bila v vladah zbrana višja pamet, ki zna poiskati boljše rešitve. Administrativno-politični aparat je preobsežen, predrag in daje Sloveniji premalo. Take neučinkovite države ljudje ne potrebujejo. Kakorkoli je to že slišati heretično.