Visoka cena krasnega novega evra

Da se na trgih grška bonitetna ocena znižuje in da investitorji obravnavajo grške obveznice kot visoko tvegane papirje, je samoumevno. Položaj Grčije bi težko opisali drugače kot – bankrot. Državni dolg bo leta 2013 presegel 150 odstotkov bruto domačega proizvoda in Grčija bi morala več desetletij imeti petodstotne proračunske presežke, da bi ga znižala na vzdržnih šestdeset odstotkov.

Torej: ne samo finančni investitorji na čelu z bankami, ampak tudi države, ki so ji posojale denar (in prepričevale domače javnosti, da bodo na koncu s posojili helenski republiki še kaj zaslužile), se bodo morale, v takšnem ali drugačnem aranžmaju, delu terjatev odpovedati. S tem bo reševanje dolžniške krize v območju evra dobilo konkretno ceno. »Čas je za preprosto resnico. Reševanje denarne unije bo drago, zelo drago,« je ugotavljal Süddeutsche Zeitung.

Grška finančna tragedija, rešitev Irske in nadaljnje zmanjševanje zaupanja finančnih trgov (tudi kot pritisk na voditelje pred vsakim evropskim vrhom) v morebitne sredozemske krizne kandidatke so očitna znamenja, da Evropa res potrebuje celovit in trden sistem za spoprijemanje s krizo. Postavljen naj bi bil na vrhu EU čez štirinajst dni. Bo dosežek marčnega maratona pri oblikovanju nove arhitekture denarne unije zadostoval?

Pakt za konkurenčnost

Na današnjem vrhu se bodo voditelji članic območja evra posvetili nemško-francoskim predlogom za večje usklajevanje gospodarskih, socialnih in finančnih politik, poimenovanim Pakt za konkurenčnost. Med nastajanjem denarne unije v devetdesetih letih je bilo sicer očitno, da projekt skupne valute ne bo uspešen, če države ne bodo tesno povezale svojih politik, a so se politični očetje skupne valute na koncu raje izognili tej težki nalogi. To je tako imenovana prirojena napaka evra.

Nemška kanclerka Angela Merkel je v sodelovanju s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem pripravila sveženj s šestimi konkretnimi predlogi, kot so trdne zaveze glede javnofinančne stabilnosti (zgled je nemška zavora zadolževanja, zapisana v ustavo), rast plač zgolj s produktivnostjo in prilagajanje starosti za redno upokojitev demografskim gibanjem.

Takšni predlogi so neizogibni, saj so čedalje večje razlike v razvoju (konkurenčnosti) evropskih gospodarstev med glavnimi vzroki za izbruh krize. Še več, Merklova, ki je bila v zadnjem letu tarča kritik, da pri iskanju rešitev preveč omahuje in da brez vizije deluje zgolj po nareku domačega javnega mnenja, se je odločila za ofenzivo. Zato je težko razumljivo, zakaj so tisti dežurni kritiki, ki so bentili, češ da Nemčija in Francija ne naredita dovolj za reševanje evra, po predstavitvi predlogov čez noč obrnili ploščo in začeli kritizirati »diktat velikih«.

Daleč
 do Združenih držav Evrope

Pakt za konkurenčnost, ki si ga kdo lahko razlaga kot nekakšen vlak v krasni novi svet, še zdaleč nima takšnih razsežnosti, ki bi v Evropski uniji privedle do pomembnejših premikov. Za države, ki so ostale pred vrati evroskupine, denimo za Poljsko, je razvoj seveda boleč, toda položaj ni dramatičen. Predlogi niso neposredno povezani z reševanjem krize, ampak z dolgoročnimi željami po večji konkurenčnosti, ki so bile že doslej objavljene v več evropskih (neizpolnjenih) strategijah.

Da bi se Unija kot zveza držav res tesneje povezala in dobila skupno finančno politiko, je še nepredstavljivo, saj bi bil tak korak pravi kvantni skok v poglabljanju evropske integracije. Takšno povezovanje na evropski ravni je kočljivo z vidika demokratične legitimnosti prenosa odločanja v Bruslju. Poleg tega evropski volivci očitno še niso pripravljeni sprejeti takšne spremembe. Zgodba o zavrnitvi evropske ustavne pogodbe na referendumih v Franciji in na Nizozemskem leta 2005 je poučna. In boleča. Vsiljevanje politične Unije in EU kot zvezne države s spodbudami »od zgoraj«, ne glede na visoko doneče cilje še ne more biti uspešno.

Pot do Združenih držav Evrope bo trnova. Dovolj je že branje odločitev nemškega zveznega ustavnega sodišča o lizbonski pogodbi, kjer so v luči demokratičnega primanjkljaja EU jasno začrtane meje poglabljanja evropske integracije. Davčno področje je eden izmed tabujev.

»Pravila naj veljajo za vse«

Po logiki kanclerke Merklove bi morali vsi upoštevati pravila, če želimo, da bo celotna EU močna, uspešna in konkurenčna. Navsezadnje lahko evropski voditelji le nemo opazujejo, kako stara celina stopica za najbolj dinamičnimi deli sveta. Težava pa je, da bodo sklepi dobivali konkretno obliko v državah članicah, na evropski ravni pa bodo zgolj spremljali njegovo uresničevanje.

Nemčija kot glavna pobudnica pričakuje, da bodo voditelji sprejete zaveze obravnavali resno in da jih bo pritisk skupine (peer pressure) učinkovito spodbujal k njihovemu uresničevanju. Skratka, voditelji naj bi si po takšnih pričakovanjih prizadevali, da med svojimi kolegi ne bodo črne ovce.

Takšna ureditev je po mnenju kritikov pakta njegova najšibkejša plat. Direktor münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn je prepričan, da je pakt obsojen na neuspeh. Sprašuje se, kako bi lahko delovale rešitve, na katere vlade skoraj ne morejo vplivati, denimo, na stroške dela. Poleg tega da se obljube iz pakta, ki je v bruseljskih mlinih postal vsebinsko prazen, lahko razlagajo različno.

Nezadovoljneži opozarjajo, da se Berlinu že tako ni posrečila ključna naloga: uvedba avtomatičnih sankcij za kršitelje pravil pakta stabilnosti in rasti. Zato bo marsikaj ostalo pri starem: grešniki (politiki) bodo odločali o kaznih za grešnike, ki imajo višje primanjkljaje od dovoljenih. Takšen model, ki je veljal tudi doslej, se ni obnesel. Pravzaprav je bil polomija, saj so se nekaznovani kršitelji še naprej zadolževali, dokler jih z zahtevanimi višjimi obresti niso začeli kaznovati finančni trgi.

Plačnik postavlja pogoje

Ne glede na kritike pakta je cilj Berlina nedvoumen: če bodo države izpolnile vsaka svojo domačo nalogo, v prihodnje sploh ne bodo potrebovale pomoči iz evropskega rešilnega sklada, v katerega mora največ vplačati Nemčija.

»V igri je celoten sveženj,« je pojasnjeval visoki nemški vladni uradnik. Torej: ko bodo voditelji članic območja evra odločali o vsebini pakta, bodo pred očmi morali imeti temeljna vprašanja, ki bodo obravnavana na vrhu Unije čez štirinajst dni.

Več mesecev že poteka razprava o tem, ali bi rešilni sklad (440 milijard težki EFSF) morali okrepiti, tako finančno kot tudi glede pristojnosti. Glede tega je Nemčija toga, češ, vprašanje se v praksi sploh ne postavlja.

Nerešeno ostaja vprašanje obveznic najbolj zadolženih držav, ki bi jih EFSF (ali njegov naslednik ESM, ki bo zaživel leta 2013) lahko kupoval, da bi zmanjšal pritisk finančnih trgov nanje. Drugi predlog predvideva posojila sklada, s katerimi bi, denimo Grčija, sama odkupovala svoje obveznice in s takšnim subvencioniranjem zmanjšala svoje dolžniško breme. »Niti eno niti drugo,« je o sprejemljivosti katere od obeh rešitev povedal visoki nemški vladni uradnik. Tudi poslanski skupini obeh nemških vladajočih taborov sta s posebno izjavo izrazili nasprotovanje obema predlogoma, ki naj bi pomenila prenašanje bremena na druge države (davkoplačevalce).

Notranjepolitične zadrege

Tema ima še poseben notranjepolitični pridih, saj se bo pred letošnjimi ključnimi deželnimi volitvami v Baden-Württembergu 27. marca Merklova poskušala volivcem predstaviti (v precejšnji meri nenaklonjenim pomoči javnofinančnim grešnicam) kot zagovornica trde linije. V zadnjem intervjuju za Bild je omenjala celo veto, ki bi ga Nemčija lahko vložila v EU, da bi preprečila prenagljeno pomoč zadolženim državam.

Za večjo sprejemljivost svežnja pomoči poskušajo doseči, da v prihodnje bremena z različnimi rešilnimi svežnji ne bi prevzemali le davkoplačevalci, ampak tudi banke in druge finančne ustanove, ki so v preteklih letih velikodušno financirale razsipne države. Svarila, da morajo investitorji imeti izkušnjo z izgubo, so logična. Predpostavka, da države ne morejo bankrotirati in da bodo v primeru težav breme tako ali tako prevzeli davkoplačevalci, je predvsem napihovala balon.

V prihodnjih tednih, ko bo evro dobival nove temelje, tako ne bodo na rešetu samo tehnične rešitve, ampak tudi doslej samoumevne politične predpostavke. Evro je ključni politični projekt in njegovo reševanje »za vsako ceno« je naloga današnje generacije evropskih politikov. Zgolj sledenje željam volilnega telesa najbrž ne bo zadostno vodilo.