Vitezov labodji spev?

Enrico Letta je preživel. Tudi koalicija, kakor je ni poznala zgodovina, združuje pa leve, desne in tiste vmes, je za zdaj preživela. Italijansko politično kasto je preprosto preveč strah odgovornosti zaradi morebitnega stečaja gospodarstva, razsula sistema.

Udar, ki ga je uprizoril Silvio Berlusconi, najvplivnejši politik zadnjih dveh desetletij, je spodletel. Vsemogočni Vitez je pogorel med svojimi. Ko je vedno poslušnim oprodam ukazal strmoglaviti vlado, ker se je hotel rešiti izgona iz senata, mu ni prišlo na misel, da ga vsi zvesti privrženci kar naenkrat ne bodo več ubogali.

Ko je Vitez včeraj dopoldne v senatu oznanil, da bo glasoval za Lettov padec, je bilo jasno, da je večbarvne vlade konec, pred vrati pa kriza, kakršne tudi vsega hudega vajena Italija ne more preživeti brez novih žrtev.

Dva ducata senatorjev Ljudstva svobode sta sporočila, da bodo glasovali za Letto, potem pa jo bodo mahnili po svoje. Ljudstvo svobode je bilo razklano, Berlusconi pa poražen. Doslej je bil on tisti, ki je kadarkoli na prostem trgu lahko kupil senatorja tukaj, poslanca tam. Tokrat, se zdi, ni šlo več za preproste kupčije. Italija se je izognila novim političnim zdraham in novim volitvam, ki bi še enkrat ustavile reševanje potapljajoče se barke. Letta se lahko posveti vsaj iskanju izhodov iz slepe ulice, če mu že reform ne dovolijo.

Italija in Slovenija si morda še nikoli nista bili tako podobni, kakor sta si zadnje čase. Ne glede na tisočletno zgodovino politike, diplomacije, papežev, Machiavellija in Andreottija pri njih in komaj opazno kilometrino pri nas se zdaj lahko kar malo zgledujemo drug po drugem. Po včerajšnjih novicah sodeč, naših in njihovih, so zahodni sosedi po zrelosti ta trenutek spet korak pred nami.