Chávez in socializem 21. stoletja

Čas je za razmislek, kako za to navdušiti tudi tiste, ki niso glasovali za avtoritarnega preporoditelja Venezuele.

Objavljeno
09. oktober 2012 20.12
Posodobljeno
09. oktober 2012 21.00
TOPSHOTS-VENEZUELA-ELECTION-CAMPAIGN-CHAVEZ
Andrej Miholič, zunanja politika
Andrej Miholič, zunanja politika
Čeprav so številni analitiki, predvsem tisti, ki jim je bližja neoliberalna ekonomska doktrina, v tednih pred venezuelskimi predsedniškimi volitvami kar tekmovali v ocenah, da se je »socializem 21. stoletja«, ki opredeljuje vladavino Huga Cháveza, izpel in da je nastopil čas za spremembo na čelu države na severu zelene celine, jih je prekaljeni politični maček še enkrat prijel za jezik. Njegova nedeljska zmaga nad kandidatom tokrat poenotene opozicije Henriquejem Caprilesom je bila prepričljiva, skoraj desetodstotna prednost pa več kot udobna.

Chávezov uspeh je pokazal, da so Venezuelci še vedno pripravljeni prisluhniti njegovim obljubam pravičnejše, bolj enakopravne družbe, ki naj bi jo prinesla »bolivarska revolucija«. Čeprav je Chávezova dolgoletna vladavina razkrila številne pomanjkljivosti tega projekta, med drugim pogosto avtoritarno prakso njegovega glavnega protagonista, je predsedniku treba priznati veliko uspehov, za katere so ga volivci nagradili tudi na tokratnih volitvah in mu zaupali še četrti zaporedni mandat.

Od leta 1998, ko se je upokojeni podpolkovnik povzpel na oblast, se je venezuelski BDP več kot potrojil, znižale so se stopnja nepismenosti, umrljivosti otrok in brezposelnosti, vladi je uspelo za polovico zmanjšati število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, zelo učinkovita pa je bila tudi pri zmanjševanju zevajočega prepada med premožnimi in revnimi, kronične težave države in celotne regije. Deprivilegirane množice Venezuelcev so na lastni koži občutile blagodejni učinek obsežnih socialnih programov, zato je karizmatični voditelj, ki svojo priljubljenost gradi tudi z izvozom revolucije onstran meja in ostro protiimperialistično retoriko, v njihovih očeh dobil skoraj svetniški status.

A na drugi strani ostaja dejstvo, da se povečuje tudi delež prebivalstva, ki v Chávezovi vladavini ne vidi več rešitve za čedalje večje probleme, s katerimi se spopadajo Venezuelci: visoko inflacijo, propadajočo infrastrukturo, korupcijo, razraščanje kriminala ... Ti med drugim opozarjajo, da se bi se moral predsednik za svoje uspehe zahvaliti predvsem nafti, ključni izvozni dobrini, katere cena se je v zadnjih 14 letih podeseterila in omogočila skokovito rast državne potrošnje. Državno podjetje PDVSA, ki bedi nad izkoriščanjem največjih zalog strateškega energenta na svetu, je v tem času postalo molzna krava oblasti za financiranje najrazličnejših projektov, zato je država čedalje bolj odvisna od gibanja cen črnega zlata na svetovnih trgih.

Vse te težave Chávezu napovedujejo naporen mandat, ki pa ga bo še dodatno zapletlo dejstvo, da vanj vstopa na čelu zelo razdeljene države. Zato je zdaj pravi čas za razmislek, kako za gradnjo socializma 21. stoletja navdušiti tudi več kot šest milijonov volivcev, ki so glasovali proti njemu. Predvsem od tega je odvisna usoda revolucije.