Vlada na prepihu

Pri ocenjevanju prvih sto dni enajste vlade v samostojni Sloveniji se ne moremo izogniti oceni, da je koalicijska vlada PS, SD, DL in Desusa že tretja vlada, ki je začela mandat v zadnjih šestih letih. Ta podatek je pomemben zato, ker zgovorno priča o izjemni politični nestabilnosti izvršne oblasti, odkar se je Slovenija znašla v vrtincu krize.

Ko smo pred letom in pol dobili deseto vlado, ji je na začetku dobro kazalo, čeprav je začela izvajati relativno ostre varčevalne ukrepe. Zalomilo se ji je, ko je začela izvajati restrikcije na ideoloških predpostavkah. Ko k temu dodamo še občutek nepravičnosti in korupcijsko kartoteko voditelja, dobimo eksplozivno zmes nezadovoljstva, ki smo jo lahko spremljali na ulicah in trgih. Temu primerno so tudi padale delnice bivše vlade, čeprav se je po letu dni lahko pohvalila tudi s kakšnim konkretnim rezultatom. Izkušnja mandata takratne vlade nas uči, da ni nepomembno, kako vlada vlada - aroganca, podžiganje sovraštva in delitve so stvari, ki jih pretežni del slovenske družbe ne sprejema.

Vse to je pomembno pri ocenjevanju vlade Alenke Bratušek. Po agoniji prejšnje lahko pri sedanji vladi spremljamo zanimiv razvoj dogodkov. Mednarodni pritisk na Slovenijo se je po prevzemu vajeti marca letos zelo povečal, manevrski prostor za ukrepanje se je vladi zaradi slabega položaja javnih financ in oteženih možnosti zadolževanja na finančnih trgih izrazito zožil. Ukrepi vlade spominjajo na grenke pilule, ki so jih prisiljeni goltati v Grčiji, Španiji, na Irskem in Portugalskem. Poleg dodatnih rezov v javnem sektorju vlada uvaja nepopularne davčne obremenitve. Kar je bilo še včeraj nepredstavljivo, pod to vlado počasi postaja dejstvo: privatizacija, reforme, čiščenje bank, soočenje s stranpotmi nacionalnega interesa ... Kljub vsem grozotam, ki so se v preteklosti kazale kot absolutno nesprejemljive, ostaja razmerje med podporniki in nepodporniki vlade nespremenjeno. Po nekaterih raziskavah javnega mnenja se je njena podpora v zadnjem mesecu celo povečala.

Razlage za takšen vmesni čas vlade so lahko različne. Najverjetneje je, da ljudje po dolgih letih krize in negotovosti večinsko hočejo normalno vlado, stabilnost in predvidljivost. Očiščevalni proces, ki se je sprožil lansko jesen, nadaljeval pozimi in kulminiral letos spomladi, bi lahko deloval tudi kot streznitev. Če smo po pritisku iz tujine spoznali, da smo dosegli dno in da zdaj lahko gre le še navzgor, bo dobro. Če to pomeni spoznanje, da je treba v naši družbi marsikaj spremeniti na vseh ravneh in če se bo pri tem mislilo na dobro vseh prebivalcev, ne le interesnih skupin, bo še bolje. Kako se bo vlada Alenke Bratušek znašla v teh okoliščinah, je še prezgodaj ocenjevati. Ker v tej sestavi parlamenta ni več alternative, je položaj vlade lahko dolgoročno trden. To ji omogoča uvajanje pomembnih in dolgoročnih ukrepov za stabilizacijo države. Po drugi strani pa zaradi nove družbene senzibilnosti še nismo imeli tako šibke vlade. Splošno nezadovoljstvo in politične kalkulacije lahko vlado prve premierke v Sloveniji hitro odpihnejo na smetišče zgodovine.