Vladavina ustavnega sodišča

Za zagovornike in nasprotnike pokojninske reforme je bil danes zadnji dan, da deveterico ustavnih sodnikov poskusijo še enkrat prepričati, zakaj se mora tehtnica prevesiti na njihovo stran.

Objavljeno
18. februar 2011 20.57
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
V torek so namreč sodniki vladi in sindikatom dali še tri dni časa, da jih vsak s svojimi argumenti dodatno prepriča o svojem prav. Vlada torej o tem, da bomo brez uveljavitve pokojninske reforme prej ali slej doživeli javnofinančni in socialni kolaps, zato neuveljavitev zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vodi v protiustavne posledice, sindikati pa o tem, da pokojninska reforma temelji na negotovih ekonomskih projekcijah ter da ima vlada na voljo tudi druge instrumente za vzdržnost javnih financ in pokojninske blagajne, zato naj ljudi ne sili, da bi delali dlje. Če pa jih že, naj jim da vsaj možnost, da se o tem izrečejo na referendumu.

Iz vprašanj, ki so jih ustavni sodniki postavljali na torkovi javni obravnavi zahteve državnega zbora oziroma vladajoče koalicije, naj najvišji varuhi ustavnosti in zakonitosti preprečijo sindikalno zahtevani referendum, je bilo jasno razvidno, da ima deveterica sodnikov največ težav s presojanjem finančnih dimenzij (ne)uveljavitve pokojninske reforme oziroma težo ustavnopravnega vrednotenja finančnih in fiskalnih okoliščin v razmerju do dveh ustavnih kategorij – pravice do socialnega varstva in pravice do referenduma. Razumljivo, ustavni sodniki pač niso finančni strokovnjaki. Toda na njih je, da odločijo. Kakor koli že bodo, se zavedajo, da njihovi presoji ena od strani zagotovo ne bo ploskala.

Toda jedro problema – s stališča položaja ustavnega sodišča in razmerij do drugih vej oblasti – ni v tem, kakšna bo odločitev ustavnega sodišča. Je v tem, da se ustavno sodišče v zadnjem času potiska v vlogo dokončnega razsodnika pri vprašanjih, ki jih politika ni zmožna rešiti. Ker nastajajo tako velika konceptualna razhajanja in konflikti – očitno brez možnosti doseganja vsaj minimalnega družbenega soglasja –, se tako koalicija kot opozicija in interesne skupine zatekajo k arbitriranju ustavnega sodišča.

Videti je, kot da imamo vlado, ki opravlja samo še vedejevske funkcije, opozicijo, ki to izrablja, ne da bi bila sama zmožna ponuditi pametne alternative, in interesne skupine, ki jim, če rečemo grobo, neuspeh vodenih projektov ne pride do živega. Še preden bo ustavno sodišče odločilo o pokojninski reformi, pa ga že čaka presojanje protiustavnih posledic zakonskega zapiranja arhivov SDV. Tako bo v kratkem odločalo o stvareh, ki bodo imele posledice za nadaljnjih dvajset let, in tistih, s katerimi bi morali opraviti že pred dvajsetimi leti.

Tvegajmo napoved, da – izhajajoč iz mnenj mnogih pravnih strokovnjakov – ustavno sodišče referenduma o pokojninski reformi ne bo preprečilo. Pa ne zato, ker bi sodnike tako zelo prepričale utemeljitve sindikatov oziroma jih ne bi prepričale ocene vlade. Gre preprosto za to, da ob trku dveh ustavnih pravic drugače niti ne more ravnati. To sodišče ni niti finančni nadzornik niti finančni vedeževalec. Je sodišče, ki presoja, ali je nekaj v skladu z ustavo ali ni. In z zakonom o referendumu in ljudski iniciativi ga potiskamo v položaj, ko mora presojati o morebitnih protiustavnih posledicah tudi na področjih, ki so za to povsem neprimerna. Nekdanji ustavni sodnik Janez Čebulj trdi, da je pokojninska zakonodaja brez dvoma eno takšnih. In če oblast ne zmore minimalnega družbenega konsenza o ključnih vprašanjih, ni naloga ustavnega sodišča, da ga išče. In še manj, da je za njegovo nedoseganje odgovorno.