Evropska unija je že v preteklosti težila k dvema ciljema hkrati – k razširitvi z novimi članicami in hkratni poglobitvi, se pravi tesnejši notranji povezanosti. Nekakšna krona prizadevanj za bolj strnjeno Evropo naj bi bil pred osmimi leti uvedeni evro.
Že med spočenjanjem skupne valute v 90. letih je bilo veliko svaril, da ta ambiciozni projekt brez poenotenja gospodarskih politik ne bo uspešen. Politični očetje denarne unije pa so optimistično in tudi naivno pričakovali, da bo evro razvil lastno moč, pospešil tesnejše povezovanje, pa tudi občutek posamičnih članic, da gre za skupno stvar.
To se je izkazalo za iluzijo. Namesto da bi evro povezovanje pospešil, je v globalni krizi postal problem sam in zdaj ga je treba reševati.
V ta sklop spada tudi »francosko-nemški vlak«. Poenostavljeno rečeno gre za poskus, da bi evropska denarna unija dobila trdnejšo podlago – zlasti bolj poenotene in zavezujoče gospodarske in finančne politike članic, ki imajo evro. Denarna unija doslej te »podlage« ni imela in zato ni mogla dobro delovati.
S tako argumentacijo, ki jo je hkrati z ogroženostjo evra spodbujala, in z asistenco Francije deloma vsilila zlasti Nemčija, se je mogoče v glavnem strinjati. Seveda pa to prizadevanje govori o dominantni vlogi, ki jo imata ti državi v evrski skupini in v EU nasploh. Brez njune iniciative ali soglasja ni mogoče v Uniji sprejeti nobene pomembnejše odločitve. To ima seveda svoje pasti.
Od izbruha finančne krize naprej spremlja delovanje dvojice, zlasti pa Nemčije dvom, ali sta njuni politični eliti sploh sposobni skupaj ponuditi rešitve, sprejemljive tudi za manjše oziroma manj razvite članice Unije. Ali pa bosta, kot je bilo v zadnjem času nekajkrat videti, poskušali uveljavljati predvsem lastne parcialne interese.
Ta dvom ni nov. Bojazen, da bi v skupnosti prevladali interesi največje dvojice, spremljajo Unijo že od vsega začetka. Po drugi strani pa se zdi tako sumničenje pretirano. Nemški in francoski politiki so v skupne projekte Unije v finančnem pogledu in drugih pogledih največ vlagali tudi oziroma prav zato, ker so v njih prepoznali tudi koristi za obe državi.
V času gospodarskega razcveta je bilo seveda to lažje. V krizi pa je treba evropsko politiko zagovarjati pred bolj kritično, včasih pa tudi sebično domačo javnostjo. Poleg tega je politika Nemčije, ki je izgubila kompleks zgodovinske krivde, postala bolj »nemška« in manj proevropska.
Kot kaže, imata Nemčija in Francija pred sabo predvsem dva načrta.
Prvič, odpraviti želita negativne posledice invalidne denarne unije. Te se po eni strani kažejo v visoki zadolženosti nekaterih držav (Grčija, Irska, Portugalska itd.), po drugi pa v slabih terjatvah, ki so si jih s posojili omenjenim državam nabrale banke največjih članic, tudi Nemčije in Francije.
Drugič, vzpostaviti želita tako arhitekturo skupne denarne politike, ki bo preprečevala, da bi se zgodba v prihodnosti ponovila. To naj bi storili s Paktom konkurenčnosti, svežnjem ukrepov, ki naj bi zagotovili evropsko finančno disciplino po zgledu Nemčije. Stanje, ko bi države presegle 3-odstotni primanjkljaj ali 60-odstotni javni dolg, naj bi postalo nezakonito. Hkrati se načrtuje podvojitev sklada za reševanje držav v hudih težavah.
Da mora za skupnim denarjem obstajati bolj ali manj enotna politika, po dobrem letu dni velike negotovosti o usodi evra poleg Nemčije in Francije vsaj načeloma sprejemajo tudi druge članice evroobmočja. Še vedno pa je zelo nejasno, kako bi nova skupna politika delovala na posamezne države evroobmočja, še zlasti manjše. Bolj grobo rečeno: ali bi taka politika res spodbujala njihov razvoj ali pa bi manjše in manj razvite članice čez čas ugotovile, da ali ne zmorejo tempa, ki ga narekuje zlasti Nemčija, ali da bodo z novim poenotenjem zašle v preveč podrejen položaj. Posamezne članice imajo pač svoje specifike in za vse nikakor ni nujno, da jim bo nemško-francoska juha res teknila.
To velja tudi za Slovenijo, ki hoče pod Pahorjevim vodstvom za vsako ceno skočiti na nemško-francoski vlak.
Premiera vodijo prestiž, instinkt, pa tudi dokaj razširjeno mnenje, da je poenotenje raznih politik neizogibno. Upati je, da za to vnemo stojijo tudi natančnejše analize, katere pluse in minuse bi prineslo sledenje nemško-francoskemu vlaku naši državi.
Po drugi strani pa se je dobro zavedati tudi tega, da iz velikega hrupa o nemško-francoskem vlaku in Evropi dveh hitrosti na koncu morda ne bo ostalo kaj dosti. V to smer kaže tudi nepričakovan odstop od nekaterih ukrepov Pakta stabilnosti na izrednem srečanju voditeljev evrske skupine ta petek.