Vojna in mir

Interpelacija, ki jo je SDS sprožila proti vladi, je bila brca v temo. Bržkone je bila mišljena kot taktični manever za samopromocijo te stranke, ki ima vse večje težave s svojo identiteto. Tako niti v javnosti niti v politiki ni bila dojeta kot nekaj vsebinskega, temveč kot nekaj, kar je samo sebi namen in kar na delovni temperaturi vzdržuje strasti, potrebne v naslednji »primerni« potezi. Primerjave s kuhinjo se v tem trenutku sledeč dogajanju pač zdijo primernejše kot govor o hramu demokracije.

To seveda ne pomeni, da se o aktualni vladi na kritičen način in vsebinsko, zaradi prihodnosti Slovenije ali pa glede različnih konceptov družbe, ne bi dalo razpravljati že v tem trenutku. Nekateri odtenki razprav poslancev drugih opozicijskih poslancev so to dobro pokazali. Ne glede na zlorabo instituta interpelacije bržkone velja, da bi ljudje ta politični instrument spet vzeli resno v istem hipu, ko bi ga podpirali resni in realni argumenti, in ne z lažnivimi vložki podprta politična taktika. Vprašanje je, ali je javnost tokrat sploh zanimalo, kaj se v državnem zboru dogaja. Zanjo je bil to bolj nedogodek kot dogodek. Razsežnost temu nedogodku so dali mediji, ne ljudje in SDS je računala izključno na to.

Na ravni videnega ali nevidenega v parlamentu pa se vsemu navkljub težko znebimo primere o zaboju nabranih jabolk, med katerimi se širi gniloba, ki na koncu lahko nagnije tudi vse, kar je v naboru zdravega. Že ko se mora kdo odzivati na nesmiselne, nemara celo slabonamerne taktične impulze, brez prave potrebe izgublja čas in energijo, ki bi prav prišla kje drugje. Politiki bi na kaj takega resda morali biti pripravljeni, to nemara res spada tudi k opisu del izvoljenega poslanca. Vseeno ponavljajoča se praksa nenehne zlorabe demokratičnih instrumentov sčasoma pri ljudeh otopi občutek za pravilno formalno delovanje države. Pravzaprav je metoda SDS natanko enaka metodi delovanja družbenopolitičnih skupnosti nekdanje Jugoslavije v svoji že sprevrženi fazi, ko ni bilo več prvenstveno, katere besede si uporabljal, temveč kateremu cilju si jih podredil. V zlomljenih demokracijah je končno vedno šlo za to, da cilj posveti sredstva, cilje pa je bilo končno mogoče spremeniti.

Težko bi verjeli, da se negativnih družbenih in političnih zakonitosti svojega početja ne zavedajo tudi predlagatelji vedno ponavljajočih se parlamentarnih manevrov, saj že vnaprej vedo, da jim ne more uspeti in da njihovi argumenti nikogar več ne zanimajo. Ključ je torej res v samem prekucuškem dogajanju, ki mora svoje nosilce držati v psihični in fizični kondiciji do naslednjega »velikega dogodka«: mogoče do novega begunskega vala ali pa do abstraktnega družbenega dogodka, ki bo priskrbel potrebno destabilizacijo in priložnost za tako ali drugačno vojno, brez katere nekateri tovrstni politiki ne zmorejo (pre)živeti.

A prava poanta ni v tej ugotovitvi o zadevah, ki so tako transparentne, da so enostavne. Bolj je v umirjenih trendih vlade, ki gredo lahko tudi v napačno smer, pa svojo legitimnost v javnosti črpajo iz strahu pred poklicnimi prekucuhi.