Vojna je norost

Do zadnjega kotička zemeljske oble je segal njegov poziv k miru. Prav gotovo tudi do politikov in kapitala.

Objavljeno
14. september 2014 18.30
POPE-ANNIVERSARY/
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Ni bilo veselice, ni bilo razigranega srečevanja, mahanja in skandiranja, niti množičnega rokovanja s priljubljenim papežem. Večina navzočih ga od blizu še videla ni, nekateri so bili kar malo razočarani. Prišli so v Redipuljo, da bi videli Frančiška, se ga morda celo dotaknili, molitve pod kostnico pa so bile žalovanje za padlimi v prvi svetovni vojni in padlimi v vseh vojnah, zraven pa svarilo, naj svet ne dovoli nove morije. Ta se morda že dogaja, le da še ne na našem dvorišču.

Na doslej skoraj pozabljeno avstro-ogrsko, pred stoletjem tako rekoč naše pokopališče v Foljanu, streljaj stran, je šel Frančišek kar sam. Poklonil se je tistim, ki so jih prav tako kot one druge poslali v klavnico, pa jim Mussolini ni postavil mogočnega spomenika, ker jih ni potreboval za svojo propagando, čeprav so bili tudi med njimi Italijani. Spomenike so pač od začetka sveta postavljali zmagovalci. Tudi heroje in svetnike razglašajo oblastniki in zmagovalci.

Papeževe besede pod spomenikom v prvi svetovni vojni padlim Italijanom, ti imajo največji spomenik v državi, enega najmogočnejših na svetu, so zarezale kakor nož. Vojna je norost, je rekel. Norost načrtovalcev terorja in tovarnarjev orožja. Tudi danes je mogoče govoriti o vojni, o tretji svetovni vojni, ki se dogaja tu in tam, o zločinih, masakrih, rušenju.

Vsi smo jih slišali, papeževe besede, mnogi so jih zapisali in pošiljali naprej, v medijih »po starem« ali pa v teh in onih spletnih omrežjih. Do zadnjega kotička zemeljske oble je segel Bergogliev poziv k miru. Prav gotovo tudi do politikov in do kapitala, ki se oplaja z orožjem, ki ga z davkoplačevalskih denarjem naročajo politiki. V imenu tega ali onega, te ali one misli, te ali one strani, v resnici pa zmeraj tega ali onega interesa. Denarja in moči. Tovarnarji orožja prodajajo svojim vladarjem in tudi njihovim nasprotnikom, denar nima vonja in barve.

Neposreden je bil papežev nagovor najbolj vplivnim svetovnim politikom in mogočnim poslovnežem na videz čistih rok, ki se srečujejo po mednarodnih forumih, modrujejo, da kar poka od lepih besed, pod mizo pa kujejo dobičke s smrtjo. Bolj neposreden skoraj ne bi mogel biti. Podobno, čeprav malo manj ostro neposreden o norosti vojne je bil pred stoletjem tudi njegov predhodnik Benedikt XV., pa tudi tedaj ni veliko zaleglo. Njunemu papeškemu kolegu iz časov druge svetovne vojne Piju XII. še vedno očitajo, da je spregovoril glasno in naravnost šele v trenutku, ko so padle zavezniške bombe na Rim. Takrat je šel prvič izza obzidja.

Ni znano, vsaj javno ne, ali je koga izmed škrlatnih knezov in drugih posvečenih mož, ki so s papežem stali na odru, zmotilo morje uniformiranih ljudi pri maši ob stoletnici prve vojne, ki je bila maša za mrtve vseh vojn in za mir na svetu. Slovesnost je skupaj s Svetim sedežem res pripravila vojaška škofija italijanske vojske, italijansko vojaško poveljstvo, ampak toliko vojakov, oficirjev, vojaških kuratov, njihovih škofov, uniformirancev vseh vrst ne vidiš skupaj kar tako. Zdelo se je, kakor da proslavljajo sto let zavzetja Primorske in Furlanije, Gorice in Trsta, ozemelj, ki so tedaj prvič pripadla Italiji.