Vojna v Gazi se nadaljuje. Glede na neenakovredna pogajalska izhodišča Izraela in Hamasa ter na vsak dan bolj iracionalno delovanje na območju Gaze vladajočega palestinskega gibanja in velike podpore vojni s strani izraelske javnosti, to ni presenečenje.
1900 palestinskih žrtev in skoraj popolno uničenje največjega odprtega zapora na svetu, kjer 1,8 milijona ljudi tudi v »miru« ne živi, ampak komajda životari, ni bil dovolj močan argument za končanje izraelske agresije in Hamasovega refleksnega raketiranja, ki po prebivalcih Gaze udarja z učinkom bumeranga. Ne Izrael ne Hamas v mesecu dni vojne namreč nista dosegla svojih ciljev.
Hamas je, čeprav dodobra oslabljen, še vedno živ – tako vojaško kot politično. Še več: vojno stanje je prebudilo »islamistično konkurenco«, ki kot posledica in ne vzrok cveti na vseh bližnjevzhodnih pogoriščih človeštva. Izraelska blokada Gaze, že sama po sebi zločin proti človeštvu, še vedno obstaja. Nič ne kaže, da se bo v bližnji prihodnosti kar koli spremenilo.
Nasprotno.
Dokler bo tako, se bo človeška tragedija v Gazi, ki vsebuje vse lastnosti vojn, ki prihajajo, in tragedij, zasidranih v zgodovinskem (in kolektivnem) spominu, nadaljevala. V ozračju sovraštva, obupa, revščine bodo odraščale nove generacije in sproti generirale novo poglavje konflikta.
Izrael in Hamas imata eno skupno lastnost. Obema je vseeno za trpljenje civilnega prebivalstva na območju Gaze. To lastnost delita tudi z mednarodno skupnostjo.
Zato je upanje na humanistično rešitev »palestinskega vprašanja« le še metafizična kategorija.
Ishallah.