Volilne škarje in sredinci

Podpora vladi se povečuje že drugi mesec zapored. Iz podatkov Delove raziskave javnega mnenja, ki jo izvajamo že več let mesec za mesecem, lahko izluščimo nekaj ugotovitev. Za mandate preteklih vlad, ki so delo praviloma končevale predčasno, je bilo značilno, da so po prevzemu vzvodov oblasti iz meseca v mesec izgubljale podporo. To je bilo značilno za vse pokrizne vlade – za Pahorjevo, Janševo in vlado Alenke Bratušek. Škarje so se od vzpostavitve vlade do novih volitev korakoma razpirale vse bolj na široko, saj je bilo nepodpornikov vsakič več, ko so segli celo do 80 odstotkov, podpornikov pa vse manj, celo manj kot desetina. Najbolj so se razprle pri Pahorjevi in Janševi vladi, pri vladi edine ženske premierke že precej manj.

V Cerarjevi vladi lahko opazujemo drugačne vzorce obnašanja volilnega telesa. Čeprav je sedanja vlada nekoliko začetne podpore izgubila, lahko letos opazimo, da se je volilno telo razdelilo na tri relativno stabilne dele. Tistih, ki vladi podeljujejo pozitivno oceno, je okoli četrtina, približno četrtina podeljuje vladi srednjo oceno, malo več kot 40 odstotkov populacije pa vladi dodeljuje negativno oceno.

Glavna neznanka so volivci, ki, ko jih dosežejo Delovi anketarji, odgovorijo, da vladi dodeljujejo srednjo oceno – ko vlade nočejo ne podpreti ne ji dodeliti negativne ocene. Kaj se mora zgoditi, da bi se ta del volivcev nagnil na pozitivno ali negativno stran, od česar je odvisna tudi politična stabilnost države? O razlogih obnašanja »sredincev« lahko zgolj ugibamo in bi jih verjetno brez premisleka navezovali na ukrepe vlade. Tega seveda ne moremo izključiti, a če se poglobimo v podatke Delovih anket, lahko ugotovimo, da je vladi Mira Cerarja podpora dvakrat resno zanihala v negativno stran. Prvič se je to zgodilo decembra lani, ko se je poslovil že četrti minister in se je zdelo, da smo dobili predsednika vlade, ki ne zna niti sestaviti svoje vlade. Drugič je podpora zanihala aprila letos, ko je afera Vebergate dosegla vrhunec in s tem tudi možnost razpada koalicije. In ko so se stvari umirile, se je podpora vladi stabilizirala oziroma se je po vsakem padcu vrnila na raven, kakršno je imela vlada ob prevzemu mandata.

Iz zgoraj opisanih dejstev lahko sklepamo, da podpora vladi Mira Cerarja ni toliko odvisna od tega, kaj počne in kakšne ukrepe sprejema, kot od videza in vtisa o tem – ali je vlada dovolj trdna. To bi se lahko ujemalo s prepričanjem, da si slovensko volilno telo po letih politične nestabilnosti želi predvsem mir. In zdi se, da Cerar s svojo ministrsko ekipo zagotavlja predvsem to – politično stabilnost in hitro pometanje koalicijskih težav pod preprogo.

Koliko časa lahko traja takšno stanje v politično-javnomnenjskem prostoru, ni lahko napovedovati. Adut politične stabilnosti ima v slovenskih razmerah lahko precejšnji rok trajanja, se pa postavlja vprašanje, kdaj bo javnost začela presojati politiko skozi vsebinsko optiko. Prej ali slej se bo zgodilo, da bo oblast morala položiti račune pred javnostjo in šele takrat bomo dobili realno sliko o tem, kakšno podporo uživa Cerarjeva vlada.