Tiskane izdaje
Medtem ko se na drugi strani velike luže ukvarjajo s tem, ali jim je Rusija res izvolila novega predsednika, se v Moskvi dogajajo reči, ki so se še pred leti običajno izvajale pod taktirko Washingtona. A niso le mukotrpni porodni krči nove ameriške administracije krivi, da zdaj v ruski prestolnici usodo povojne Sirije krojijo brez ameriške udeležbe, vajeti iz rok tradicionalno angažirane in bojevite ameriške diplomacije na Bližnjem vzhodu je spustil že prejšnji poglavar Bele hiše Barack Obama. Zato sta se že prej »zafrustrirana« največja ameriška prijatelja v regiji, premier daleč najtesnejšega bližnjevzhodnega zaveznika Izraela in predsednik ameriške Natovske zaveznice Turčije, še pred zamenjavo na vrhu ameriške izvršilne oblasti zavedla, da utegneta več doseči, če bosta za pomoč poprosila svojega »najboljšega prijatelja«, v regiji čedalje bolj vplivnega ruskega predsednika Vladimirja Putina.
Veliko regionalnih in bolj ali manj globalnih sil namaka svoje ali marionetne zajemalke v mineštro, ki jo je pred šestimi leti v Siriji zakuhalo nekaj, kar smo na Zahodu nekoč slavili kot »arabsko pomlad«. Vsaj uradno jih druži le ena stvar, skupni teroristični sovražnik Islamska država, čeprav je res, da ta brez tihe pomoči nekaterih vplivnih igralcev ne bi niti obstajala. Za vse drugo pa že šest let poteka krvava simultanka na žalostni sirski šahovnici.
V tej morilski igri zavezništva niso vedno logična in razumljiva, še manj trajna. Tudi interesi igralcev so povsem različni. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je poskušal v četrtek Putina, ki ima dokaj dobre odnose s Teheranom, prepričati, da je za povojno Sirijo in za Izrael daleč največja nevarnost prevelik vpliv Irana. V zakulisju pa si je najbrž prizadeval dobiti vsaj zagotovilo, da bo gostitelj tako kot do zdaj tudi v prihodnje zatisnil oči, ko bodo izraelska letala napadla »režim« njegovega prijatelja Bašarja al Asada. Medtem ko se Netanjahu boji ustanovitve »Hezbolahstana« na neokupiranem delu Golanske planote, je voditelj druge močne regionalne sile Turčije Recep Erdoğan prijatelju Putinu danes razlagal o nevarnosti, da lahko tik ob južni meji njegove države nastane »Kurdistan« oziroma njegov zametek.
Diplomatska dogajanja kažejo, da se nezmerim sirskim upornikom res bliža konec. Tudi ko crkuje nekaj tako ogabnega, kakor je Islamska država, se že prej zberejo mrhovinarji, da si zagotovijo svoj del trupla. A zgodovina, tudi ali zlasti na Bližnjem vzhodu, vedno znova dokazuje, da takšni mrhovinarski posegi niso nikoli dolgoročno uspešni, če pri njih ne sodelujejo vsi »diplomati«, vsi tisti, ki so sodelovali pri vzreji, pregonu in uboju plena. Tako kot ne bi bilo pametno preveč poslušati izraelske preganjavice o iranski grožnji, je bila neumnost popustiti izsiljevanju Teherana, da na astanska pogajanja o reševanju iz sirske krize ne povabijo prav tako vplivnih igralcev, predstavnikov monarhij iz Perzijskega zaliva.
Zdaj se zdi, da sunitske interese v Moskvi predstavlja voditelj judovske države, ki menda govori tudi to, kar je domnevno politika novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Dokler se ta otepa z domačimi težavami, bodo drugi izkoriščali vakuum, a dejstvo je, da bo brez dogovora z ameriško kuhalnico sirska mineštra še dolgo vrela.
